Banner BS
English Prijava
Natisni stran Manjše črke Večje črke
Napredno iskanje

Banka Slovenije

Zakoni in predpisi

Monetarna politika

Delovanje Evrosistema

Banka Slovenije v Evrosistemu

Izvajanje denarne politike

Evro

Zgodovina ekonomske in monetarne unije

Razvoj

Pogosta vprašanja

Finančna stabilnost

Nadzor bančnega sistema

Jamstvo za vloge v bankah

Reševanje bank

Plačilni in poravnalni sistemi

Statistika

Publikacije

Bankovci in kovanci

Poročanje BS

Centralni kreditni register

Domov  > Monetarna politika  > Zgodovina ekonomske in monetarne unije  > Razvoj

Razvoj

1951
18. april
Ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo (Pariška pogodba) Belgija, Francija, Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska so podpisale Pariško pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo ter s tem začele proces gospodarske integracije. Ta pogodba je bila v veljavi petdeset let in je prenehala veljati leta 2002.
1957
25. marec
Ustanovitev Evropske gospodarske skupnosti (Rimska pogodba) V Rimski pogodbi, ki je bila podpisana marca 1957, je le nekaj določil v zvezi s sodelovanjem na monetarnem področju med državami članicami Evropske gospodarske skupnosti (EGS).

Ta pogodba ne vsebuje določil o oblikovanju monetarne unije, saj je bilo obdobje po drugi svetovni vojni zaznamovano z mednarodno monetarno stabilnostjo in prevlado ameriškega dolarja. Tečaji valut so bili vezani na ameriški dolar. Stabilnost v razmerju do ameriškega dolarja je pomenila tudi medsebojno stabilnost valut tedanjih držav članic EGS.
 

Konec
1960-ih

Nestabilnost tečajev valut Konec šestdesetih let so se razmere v svetovnem gospodarstvu spremenile. Medsebojna stabilnost valut tedanjih držav članic je bila ogrožena.

V povezavi s tem so se začele porajati ideje o večji koordinaciji ekonomskih politik držav članic in tesnejšem sodelovanju na področju monetarnih zadev. Na zasedanju v Haagu decembra 1969 so se voditelji držav in vlad odločili, da postane oblikovanje EMU uradni cilj evropske integracije.
 
1970
8. oktober
Wernerjevo poročilo

Wernerjevo poročilo iz oktobra 1970 je vsebovalo tristopenjski načrt oblikovanja ekonomske in monetarne unije v naslednjih desetih letih. Osnovne ekonomske in monetarne odločitve naj bi se sprejemale na ravni Skupnosti. Predlagane stopnje so bile sledeče:

  • Zmanjšanje mej nihanja tečajev valut držav članic, širše smernice ekonomske politike na ravni Skupnosti, koordinacija proračunskih politik, priprava sprememb,
  • Integracija finančnih trgov za oblikovanje prostega pretoka kapitala, progresivna odprava nihanj deviznih tečajev, tesnejša koordinacija kratkoročnih gospodarskih politik ter proračunskih in fiskalnih ukrepov,
  • Nepreklicno fiksiranje tečajev valut, konvergenca ekonomskih politik in ustanovitev sistema centralnih bank na ravni Skupnosti.
    Na podlagi Wernerjevega poročila o oblikovanju EMU je Svet ministrov sprejel resolucijo o doseganju EMU v stopnjah. Zaradi spremenjenih ekonomskih okoliščin ta načrt ni bil uresničen.
1971 Konec sistema fiksnih deviznih tečajev Avgusta 1971 je bila odpravljena zamenljivost ameriškega dolarja za zlato, ki je predstavljala osnovo takratne monetarne stabilnosti.

Prišlo je do razširitve razpona nihanja deviznih tečajev do ameriškega dolarja. S tem se je končalo obdobje fiksnih deviznih tečajev in sprožil se je val nestabilnosti tečajev valut. Projekt EMU je bil začasno opuščen.
1972
24. april
Kača v tunelu Da bi omejili medsebojno nihanje tečajev valut tedanje šesterice, je bil aprila 1972 oblikovan poseben sistem, ki se je imenoval "kača v tunelu".

V tem sistemu je bilo omejeno medsebojno nihanje tečajev valut držav članic znotraj določenih mej nihanja (kača), hkrati pa tudi nihanje tečajev valut držav članic do ameriškega dolarja (tunel).

Zaradi naftne krize v začetku 70-ih, ko so tečaji valut držav članic močno nihali, je ta sistem doživljal pritiske. Že marca 1973 je "kača zapustila tunel". Zaradi naftnih kriz, šibkosti ameriškega dolarja in razlik v ekonomskih politikah je večina valut držav članic zapustila kačo.
1973
1. januar

 
Danska, Irska in Velika Britanija postanejo članice Evropske gospodarske skupnosti.
1978
5. december
Evropski monetarni sistem

Naslednji korak, ki naj bi prenesel omejitev nihanja tečajev valut držav članic, je bilo oblikovanje Evropskega monetarnega sistema (EMS) decembra 1978 na zasedanju Evropskega sveta v Bruslju. EMS je stopil v veljavo 13. marca 1979. EMS je temeljil na:

  • mehanizmu deviznih tečajev - ERM (ang. Exchange Rate Mechanism),
  • skupni evropski denarni enoti ECU (ang. European Currency Unit) ter
  • kreditnih mehanizmih.

ERM je predstavljal sistem fiksnih, vendar prilagodljivih deviznih tečajev. V okviru ERM je bilo omejeno nihanje med tečaji sodelujočih valut držav članic in sicer je lahko medsebojno nihanje tečajev valut odstopalo največ za +/- 2,25 odstotka od bilateralnega tečaja, z izjemo Italije (6 odstotkov).

V ERM so bile vključene valute vseh tedanjih držav članic z izjemo Velike Britanije. Leta 1993 je bil razpon nihanja razširjen na +/- 15 odstotkov. Z uvedbo evra 1. januarja 1999 je bil ERM nekoliko spremenjen in danes govorimo o ERM II.

1981
1. januar

 
Grčija postane članica Evropske gospodarske skupnosti.
1986
1. januar

 
Španija in Portugalska postaneta članici Evropske gospodarske skupnosti.
1986
17. in 28. februar
Podpis Enotnega evropskega akta Namen Enotnega evropskega akta, ki je bil podpisan februarja 1986, je bil vzpostavitev območja brez notranjih meja, kjer je omogočen prost pretok blaga, ljudi, storitev in kapitala (oblikovanje notranjega trga). V praksi je to pomenilo odstranitev ovir pri trgovanju med državami članicami.

Enotni evropski akt sicer ni vseboval določil o uresničitvi EMU, je pa v svoji preambuli ponovno opozoril, da so voditelji držav in vlad leta 1972 odobrili cilj postopnega oblikovanja EMU.

Notranji trg namreč ne more polno delovati, dokler obstajajo relativno visoki stroški menjav valut in negotovosti, ki so povezane z nihanjem deviznih tečajev.
1989
12. april
Delorsovo poročilo V poročilu Delorsovega odbora iz aprila 1989, ki predstavlja načrt za EMU, je predlagano, da se EMU uresniči v treh fazah.

Poročilo je predlagalo vzpostavitev monetarne institucije (Evropskega sistema centralnih bank), ki bi bila odgovorna za oblikovanje in izvajanje monetarne politike ter politike deviznega tečaja.

Omenjeno poročilo je bilo sprejeto na zasedanju Evropskega sveta v Madridu junija 1989, kjer je bilo odločeno, da se prva faza EMU prične 1. julija 1990.

Decembra 1989 je bila na zasedanju Evropskega sveta v Strasbourgu izražena zahteva po sklicu medvladne konference, ki naj bi določila spremembe pogodb, da bi bila lahko oblikovana EMU.

Medvladna konferenca, ki se je začela 1990, je vodila k oblikovanju Maastrichtske pogodbe, v kateri so vsebovane odločbe o uresničevanju EMU v treh zaporednih stopnjah v skladu z natančnim časovnim načrtom.
1990
1. julij
Prva faza EMU V prvi fazi, ki se je začela 1. julija 1990 in trajala do 31. decembra 1993, so bile odpravljene omejitve pri pretoku kapitala (države članice so morale zagotoviti popolno liberalizacijo kapitalskih tokov).

Poudarek je bil tudi na povečani koordinaciji posameznih ekonomskih politik in tesnejšem sodelovanju med centralnimi bankami.

Prav tako so morale države članice sprejeti ustrezne ukrepe, ki zahtevajo ravnanje v skladu s prepovedjo financiranja javnega sektorja s strani centralne banke ter prepovedjo privilegiranega dostopa javnega sektorja do finančnih institucij.
1992
7. februar
Podpis Maastrichtske pogodbe Rezultat medvladne konference je bila Pogodba o Evropski uniji (Maastrichtske pogodba), ki oblikovanje EMU postavlja kot formalni cilj.

Ta pogodba določa konvergenčne kriterije, ki jih je potrebno izpolniti, da lahko država članica sodeluje v EMU ter vsebuje določbe o uresničevanju EMU v treh zaporednih stopnjah v skladu z natančnim časovnim načrtom. Maastrichtska pogodba je stopila v veljavo 1. novembra 1993.
1994
1. januar
Druga faza EMU Druga faza se je začela 1. januarja 1994 in končala 31. decembra 1998. Ustanovljen je bil Evropski monetarni institut (EMI), predhodnik Evropske centralne banke, katerega naloga je bila, da okrepi sodelovanje med nacionalnimi centralnimi bankami in koordinacijo monetarnih politik držav članic ter izpelje potrebne priprave za uvedbo nove skupne valute.

Države članice so si v tej fazi morale prizadevati za izpolnitev konvergenčnih kriterijev. Potrebno je bilo zagotoviti neodvisnost centralnih bank. Valutna sestava ECU košarice je bila zamrznjena.
1995
1. januar

 
Avstrija, Finska in Švedska postanejo članice Evropske unije.
1995
16. december
Poimenovanje evra in Madridski scenarij Na zasedanju Evropskega sveta v Madridu decembra leta 1995 je bilo potrjeno, da se bo ime nove skupne valute glasilo evro (ang. euro) in bo enako v vseh uradnih jezikih EU ter bo nadomestilo generični izraz ECU.

Standardna kratica za evro je EUR, grafični simbol pa €. Na tem zasedanju je bilo tudi odločeno, da se zadnja faza EMU začne 1. januarja 1999. Dogovorjeni so bili tudi osnovni elementi glede načrta zamenjave valut.
1997
16.-17. junij
Zasedanje Evropskega sveta v Amsterdamu Na zasedanju Evropskega sveta v Amsterdamu je bil sprejet Pakt stabilnosti in rasti, katerega namen je zagotoviti disciplino držav članic pri upravljanju javnih financ.

Vsebuje zavezo držav članic, da bodo spoštovale srednjeročni cilj glede proračuna, t.j. da imajo izravnan proračun ali proračunski presežek. Vzpostavljen je bil tudi nov mehanizem deviznih tečajev (ERM II), katerega namen je zagotoviti stabilnost med evrom in valutami držav članic, ki nimajo evra.
1998
3. maj
Odločitev o tem, katere države bodo uvedle evro Na srečanju voditeljev držav in vlad maja 1998 v Bruslju je bila sprejeta odločitev, da je enajst držav članic izpolnilo zahtevane pogoje za uvedbo evra 1. januarja 1999. Te države so: Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska in Španija.
1998
1. junij
Ustanovitev Evropske centralne banke (ECB) Evropska centralna banka (ECB) je bila ustanovljena 1. junija 1998 in je nadomestila EMI. Za prvega predsednika ECB je bil imenovan Nizozemec Wim Duisenberg.
1998
31. december
Določitev tečajev pri zamenjavi valut Tečaji pri zamenjavi valut držav članic, ki so uvedle evro, z evrom so bili nepreklicno določeni in se uporabljajo za vse preračune iz nacionalnih valut v evro. Evro je nadomestil ECU v razmerju 1:1.
1999
1. januar
Tretja faza EMU - uvedba evra Tretja faza se je začela 1. januarja 1999 z uvedbo nove skupne valute evro ter s prenosom pristojnosti glede vodenja monetarne politike na Evrosistem (ECB in nacionalne centralne banke držav evro območja).

Delovati je začela nova centralna banka, t.j. ECB, ki je bila sicer ustanovljena 1. junija 1998, ter je prevzela naloge EMI. Po preverjanju izpolnjevanja zahtevanih konvergenčnih kriterijev za uvedbo evra, je bila sprejeta odločitev, katere države članice EU bodo sodelovale v tretji fazi EMU.

Tečaji njihovih valut so bili nepreklicno določeni (valute teh držav so postale t.i. podenote evra). Evro je bil v tej fazi uveden kot knjižni denar, 1. januarja 2002 pa so bili uvedeni evro bankovci in kovanci.

Države članice EU so morale prav tako začeti spoštovati pravila koordinacije ekonomskih politik.

Evro je bil 1. januarja 1999 najprej uveden le kot knjižni denar. Obdobje od 1. januarja 1999 do 31. decembra 2001 je predstavljalo prehodno obdobje, v katerem je potekal postopen prehod na evro za celotno gospodarstvo v državah evro območja.

Glede uporabe evra v tem obdobju je veljalo načelo "brez prepovedi, brez prisile". To pomeni, da so se ekonomski subjekti v prehodnem obdobju svobodno odločali o uporabi evra. Imeli so možnost uporabljati evro, ne pa tudi obveznosti, da ga uporabljajo.

Na finančnih trgih se je pričel uporabljati evro. Nov javni dolg v državah evro območja se je glasil na evro.

Po triletnem prehodnem obdobju so bili 1. januarja 2002 uvedeni evro bankovci in kovanci, ki so postopoma zamenjali bankovce in kovance držav članic, ki so uvedle evro.
2000
28. september
Danski referendum o evru Danci so na referendumu 28. septembra 2000 glasovali proti uvedbi evra. Danska krona še naprej sodeluje v ERM II.
2001
1. januar
Grčija uvede evro Grčija je 1. januarja 2001 uvedla evro in se tako kot dvanajsta država članica priključila evro območju.
2002
1. januar
Uvedba evro bankovcev in kovancev 1. januarja 2002 so bili uvedeni evro bankovci in kovanci, ki so postopoma zamenjali bankovce in kovance držav članic, ki so uvedle evro.

Čeprav so valute držav evro območja kot podenote evra prenehale obstajati 31. decembra 2001, so bankovci in kovanci nacionalnih valut še nekaj časa ohranili status zakonitega plačilnega sredstva in je bilo mogoče z njimi plačevati še do 28. februarja 2002.

To obdobje je bilo tako imenovano obdobje "dvojnega obtoka", saj je bilo mogoče plačevati tako z bankovci in kovanci valut držav evro območja kot tudi z novimi evro bankovci in kovanci.

Obdobje »dvojnega obtoka« je trajalo do 28. februarja 2002, v nekaterih državah je bilo tudi krajše, odvisno od odločitve posamezne države evro območja in glede na njihove nacionalne scenarije za zamenjavo domače gotovine.

Od 1. marca 2002 dalje pa je evro edino zakonito plačilno sredstvo v državah evro območja. Uvedba evro bankovcev in kovancev je v teh državah potekala uspešno. Natisnjenih je bilo več kot 15 milijard evro bankovcev in okoli 52 milijard evro kovancev.

Stari bankovci in kovanci valut držav evro območja (DEM, ATS, ITL itd.) niso več zakonito plačilno sredstvo in jih je mogoče zamenjati le še pri nacionalnih centralnih bankah v državah evro območja, kjer so bili izdani.
2002
28. februar
Umik bankovcev in kovancev nacionalnih valut Do 28. februarja 2002 so bankovci in kovanci starih valut držav evro območja še ohranili status zakonitega plačilnega sredstva (nekateri so ta status izgubili že prej, odvisno od nacionalnega scenarija za zamenjavo gotovine).

Tako so bili bankovci in kovanci starih valut držav evro območja postopoma do tega datuma vzeti iz obtoka ter zamenjani z evrom.
2003
14. september
Švedski referendum o evru Švedsko prebivalstvo je na referendumu 14. septembra 2003 glasovalo proti uvedbi evra.
2004
1. maj
Pristop desetih novih držav članic k Evropski uniji Deset novih držav članic (Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija) je pristopilo k EU.

V skladu z evropskimi predpisi te države niso uvedle evra hkrati s pristopom k EU, ampak ga bodo uvedle čez nekaj let, ko bodo izpolnile zahtevane pogoje za uvedbo evra.
2004
27. junij
Slovenski tolar, estonska krona in litovski litas vključeni v ERM II Slovenski tolar, estonska krona in litovski litas so bili vključeni v mehanizem deviznih tečajev ERM II.

Določeni so bili centralni tečaji z veljavnostjo 28. junija 2004 (1 EUR = 239,640 SIT). Tečaj lahko niha okrog centralnega tečaja plus/minus 15 odstotkov.
2005
29. april
Ciprski funt, latvijski lats in malteška lira vkljuceni v ERM II Ciprski funt, latvijski lats in malteška lira so bili vključeni v mehanizem deviznih tečajev ERM II. Določeni so bili centralni tečaji z veljavnostjo 2. maja 2005.
2005
25. november
Slovaška krona vključena v ERM II Slovaška krona je bila vključena v mehanizem deviznih tečajev ERM II. Določen je bil centralni tečaji z veljavnostjo 28. novembra 2005.

2007

1. januar

Uvedba evra v Sloveniji Po izpolnitvi vseh potrebnih kriterijev je Slovenjia postala 13. članica Evrosistema 1. januarja 2007.

2008

1. januar

Uvedba evra na Cipru in Malti 1. januarja 2008 sta se Evrosistemu z uvedbo skupne valute pridružili še 14. in 15. članica - Ciper in Malta.

2009

1. januar

Uvedba evra na Slovaškem 1. januarja 2009 se Evrosistemu z uvedbo evra pridruži še 16. članica - Slovaška.

2011

1. januar

Uvedba evra v Estoniji 1. januarja 2011 se Evrosistemu z uvedbo evra pridruži 17. članica - Estonija.

2013

1. julij

Pristop Hrvaške k Evropski uniji 1. julija 2013 Hrvaška postane članica EU.

2014

1. januar

Uvedba evra v Latviji 1. januarja 2014 se Evrosistemu z uvedbo evra pridruži 18. članica - Latvija.

2015

1. januar

Uvedba evra v Litvi 1. januarja 2015 se Evrosistemu z uvedbo evra pridruži 19. članica - Litva.

Banka Slovenije
Slovenska 35
1505 Ljubljana
Slovenija
Tel: 01 471 90 00
Fax: 01 251 55 16

Kazalo
Kontakt
Novosti
Razpisi
Javna naročila
Povezave

Enotno območje plačil v evrih

 

Pogoji uporabe | Varovanje zasebnosti