Demanti navedb dr. Križaniča v članku Tovarne delavcem! Ali spet?

09/05/2016 / Press release

Finančni minister 2008-2011 dr. Franc Križanič je v Večeru v članku Tovarne delavcem! Ali spet? (sobota, 27.8.2016) ponovno navedel tezo, ki je stalnica njegovih vse pogostejših medijskih pojavljanj v zadnjih mesecih in s katero posredno zavrača soodgovornost vlade Boruta Pahorja za zaostritev razmer v bankah (zlasti v največjih državnih bankah), ki so se razrešile šele ob koncu leta 2013 s sanacijo na podlagi državne pomoči. V tedniku Mladina je nedavno na trditev dr. Bogomirja Kovača, da je bila tudi reakcija vlade (2008-2011) "napačna in absolutno prepozna", odgovoril, da je bila reakcija slovenske politike na svetovno finančno krizo 2008 "takojšnja, obsežna in učinkovita".

Dr. Križanič, ki je vodil finančno ministrstvo v času izbruha in prvih letih svetovne finančne krize, v Večeru tako ponavlja svojo tezo, da kriza "ni nastala s svetovno finančno krizo po septembru 2008 niti s projektom umika države iz gospodarstva in ne zgolj zaradi menedžerskih odkupov ", ampak da se je začela" z ukrepi Banke Slovenije julija 2010, z zahtevo po povečanem kapitalu ob dani ravni dodeljenih kreditov…".

To trditev dr. Križanič vztrajno ponavlja, nikoli pa konkretno ne pojasni. S tem tudi preusmerja pozornost stran od nekaterih drugih ključnih dejavnikov, ki so vplivali na kreditni krč. Na krčenje kreditne aktivnosti sredi leta 2010 je vplivala vrsta dejavnikov na strani ponudbe in povpraševanja po posojilih, ki so bili povezani predvsem s slabšanjem makroekonomskih razmer v tujini in Sloveniji, razmer na kapitalskih trgih in na trgu nepremičnin, kar se je izrazito pokazalo že v letu 2009, nadaljevalo pa se je tudi skozi naslednja leta. 

Leta 2009 se je slovenski BDP skrčil za rekordnih 7,8 odstotka. Temu je veliko prispeval padec svetovne trgovine, v Sloveniji pa dodatno prisilno uravnoteženje tekočega računa plačilne bilance (s primanjkljaja 6,2% na letni ravni ob prehodu 2008/2009) zaradi izpada možnosti financiranja takega primanjkljaja z zadolževanjem v tujini. Poslabšalo se je poslovanje bolj zadolženih podjetij, ki so v tem obdobju začela zamujati s poravnavanjem obveznosti do bank; zgolj med decembrom 2009 in junijem 2010 se je delež obveznosti (razvrščena aktiva), ki so jih podjetja bankam odplačevala z zamudo povečal z 12,8 na 20,9 odstotka. S tem obdobjem sovpadajo prva opozorila Banke Slovenije na neustrezno insolvenčno zakonodajo, ki ni predstavljala ustrezne osnove za hitro finančno in poslovno prestrukturiranje podjetij oziroma ni omogočala, da bi podjetja lahko s hitrim prestrukturiranjem ohranila poslovanje, delavna mesta, z izboljšanjem denarnega toka pa se usposobila za odplačevanje že najetih kreditov. Ustrezne dopolnitve insolvenčne zakonodaje so se zgodile šele decembra 2013, predvsem z uvedbo pravice upnikom, da začnejo postopek prisilne poravnave, in uvedbo "Absolute Priority Rule" načela, to pomeni, da kapital v celem prvi služi pokrivanju nastalih izgub pri reševanju podjetja (v primeru stečaja pa je zadnji poplačan, kar je veljalo že prej).

Le ob izpolnitvi pogojev, ki bi omogočili prekvalifikacijo slabega kredita podjetja v normalnega, je možno od bank pričakovati odobritev dodatnega kredita. V praksi razreševanja slabih naložb bank so v glavnem poznani trije načini: prenos slabih naložb na (od banke neodvisno) slabo banko, prodaja (slabe) naložbe zainteresiranemu kupcu, oboje običajno (z občutnim) diskontom, ali pa reševanje naložbe v okviru banke s pomočjo izterjave (z unovčenjem zavarovanj dolžnika, ki preneha obstajati) oziroma finančnega prestrukturiranja dolžnika. Nujna pa je tudi krepitev lastniškega kapitala podjetij, vseh, ne le tistih v težavah. V primeru sprememb na trgu na slabše oziroma ob realiziranih tveganjih je nujno, da podjetje razpolaga s kapitalom kot blažilcem za pokrivanje nepredvidenih izgub; v nasprotnem primeru je prva na udaru glavnica kredita. Žal ugotavljamo (Poročilo o finančni stabilnosti, Banka Slovenije, julij 2016, stran 12), da se podjetja razdolžila (merjeno kot razmerje med dolgom in kapitalom) predvsem na račun zmanjšanja dolga, ne pa povečanja kapitala. Do konca leta 2015 se je v primerjavi z letom 2008 podjetniški sektor razdolžil z zmanjšanjem dolga za 22%, s povečanjem kapitala pa le za 2%.

Dr. Križanič povsem spregleda tudi enega ključnih dejavnikov kreditne aktivnosti bank, in sicer visoke odvisnosti slovenskih bank od virov v tujini. Z nastopom krize leta 2008 in zaostritvijo razmer na finančnih trgih je medbančno financiranje in izdajanje obveznic usahnilo in slovenske banke v tujini virov ob zapadlosti niso mogle več refinancirati. Že v letu 2009 so se tako banke v tujini neto razdolžile za 3,2 mrd EUR, te vire pa so, kot navaja Poročilo o finančni stabilnosti iz maja 2010, nadomestile z vlogami države. V letu 2010 so banke zadolžitev v tujini znižale za dodatne 1,3 mrd EUR ali za novih 10 %, a teh virov, kot navaja Poročilu o finančni stabilnosti iz maja 2011, banke niso več uspele nadomestiti z vlogami države, " saj je država vloge pri bankah postopoma zmanjšala; skupaj za 0,96 mrd EUR".Od konca leta 2008 do konca marca 2015, se je bančni sistem na grosističnih trgih v tujini neto razdolžil skupaj za 11,5 milijard evrov (za eno tretjino BDP Slovenije!), delež teh virov financiranja v bilancah bank pa je padel s 36% na 15,5% (Poročilo o finančni stabilnosti, maj 2015, stran 42). Velik del sredstev za poplačilo virov financiranja tujini so bili tudi dospeli krediti slovenskih podjetij. S strani države (do sanacije bank leta 2013) ni bilo dovolj in ustrezno narejeno, da bi se bankam povečale možnosti za obnovitev financiranja ob dospelosti tujih grosističnih virov. Problematična so bila področja zagotavljanja politične stabilnosti, pravočasne in proaktivne gospodarske politike in insolvenčne zakonodaje, pa tudi pravočasnost programa reševanja problematike v bankah, začenši z zagotavljanjem ustrezne ravni kapitala v bankah. Po podatkih Evropske komisije so države EU v prvih letih krize 2008-2011 za dokapitalizacije bank v povprečju dale 2,5 % BDP, Slovenija pa le 0,8% BDP. Država v letih 2010, 2011 in 2012, torej v času ministrovanja dr. Križaniča, v času brez vlade in v prvem letu nove vlade, kot ključna lastnica največjih bank – kljub zahtevam Banke Slovenije - ni kapitalsko okrepila. Ravno zato, ker država kot lastnica bank ni ustrezno dokapitalizirala, so te dodaten kapital pridobivale z izdajo podrejenih instrumentov, kapitalsko ustreznost pa lovile tudi z omejevanjem kreditiranja.

Darko Bohnec, Banka Slovenije