Kako pripravljen je slovenski bančni sistem za spopad s trenutnimi tveganji in prihodnjimi izzivi?

Vir: Banka Slovenije

Makroekonomske razmere se izboljšujejo

Razmere v svetu in pri nas so se v zadnjih mesecih v splošnem izboljšale. Svetovno gospodarstvo hitro okreva in je že preseglo raven bruto domačega proizvoda iz obdobja pred začetkom pandemije. Na podlagi tekočih podatkov ocenjujemo, da bi predkrizno raven lahko v tretjem četrtletju 2021 dosegli tudi v Sloveniji. Hitrost okrevanja pa ob novih izbruhih okužb, pojavu novih sevov virusa in različnih ravneh precepljenosti ostaja negotova in se med državami razlikuje. Še hitrejše umirjanje makroekonomskega tveganja na ponudbeni strani sicer zavirajo motnje v mednarodni trgovini zaradi ozkih grl v dobavnih verigah in pomanjkanja nekaterih inputov proizvodnje. Tveganje okrevanju predstavljata tudi velika rast cen surovin in vse višja rast cen življenjskih potrebščin, za katero se sicer pričakuje, da bo le prehodne narave.

Gospodarska aktivnost se je v drugem četrtletju izboljšala tako v Evropi kot tudi Sloveniji. Začetek množičnega cepljenja v prvi polovici letošnjega leta je namreč omogočil precejšnjo sprostitev omejitvenih ukrepov. Tako je bila rast BDP v drugem četrtletju v evrskem območju skoraj 14 %, v Sloveniji pa še dve odstotni točki višja. V naši širši okolici in tudi pri nas je gospodarska rast široko osnovana, največ pa k pospešitvi rasti prispeva zasebna potrošnja, ki je bila v času od začetka pandemije, z izjemo lanskih poletnih mesecev, zelo okrnjena. Vendar ta dejavnik ni edini: ob izboljšanju kazalnikov zaupanja oživljajo investicije, pomembno je tudi izvozno povpraševanje. Gospodarstvo je ob pomoči podpornih ukrepov ekonomskih politik ohranilo proizvodni potencial, hkrati pa so se izboljšali obeti za prihodnjo rast.

Tveganja pa ostajajo prisotna, saj je Slovenija jeseni vstopila v nov val pandemije. Ta je tudi zaradi primerjalno nižje precepljenosti kot v večini drugih članicah evrskega območja bolj intenziven. Vendar pa je zdaj na voljo cepivo, s čimer se delež cepljenih, sicer počasi, a vendarle povečuje. Trenutno tudi ni indicev, da bi se zdravstvene razmere tako zaostrile, da bi bilo treba ponovno posegati po strogih omejevalnih ukrepih, ki bi prizadeli določene dele gospodarstva, predvsem storitveni sektor. Hkrati so številne gospodarske panoge svoje poslovanje lahko prilagodile in jih tudi eventualni omejevalni ukrepi ne bi prizadeli tako kot v prejšnjih epidemičnih valovih. Ti dejavniki izboljšujejo obete za to in naslednje leto. Naša zadnja ocena, ki smo jo za evrsko območje naredili v okviru ECB, kaže, da bo gospodarska rast dosegla 5 % in bi tudi v zaostrenem scenariju presegla 4 %. Ob splošnem okrevanju svetovnega gospodarstva, predvsem naših trgovinskih partneric, zmanjšanju negotovosti in pospešku zasebne potrošnje ob sprostitvi omejitvenih ukrepov pa so za Slovenijo obeti še boljši, saj je že naša junijska napoved kazala, da bo letošnja gospodarska rast presegla 5 %. Zadnji ugodni podatki in tudi nekatere novejše napovedi pa nakazujejo, da bi lahko bila rast v letošnjem letu tudi višja. Na srednji rok lahko gospodarsko rast sicer upočasnijo že omenjene motnje v dobavnih verigah.

Uspešen dosedanji odziv politik na krizo

Ukrepi, ki smo jih nosilci ekonomskih politik sprejemali v zadnjih osemnajstih mesecih, so se izkazali kot uspešni. Denarna politika je že dlje časa in bo še nekaj časa ostala spodbujevalno naravnana, s čimer zagotavljamo obilno likvidnost in ugodne pogoje financiranja tako bančnemu in nebančnemu sektorju kot tudi državam Evrosistema. Hkrati pa se ob spodbudnih rezultatih postopoma umikajo nekateri drugi ukrepi, zlasti ukrepi fiskalne narave oziroma ukrepi, ki smo jih v času zaostrenih razmer zaradi pandemije sprejemali za podporo gospodarstvu in za zagotavljanje finančne stabilnosti. Tako smo že v prvi polovici letošnjega leta ocenili, da sistemski ukrep ugodnejše regulatorne obravnave odlogov kreditnih obveznosti ni več potreben. Prav tako pa smo se na podlagi poglobljenih analiz in skladno z odločitvami, ki smo jih sprejeli tudi na evropski ravni, konec avgusta odločili, da ne podaljšujemo makrobonitetnega ukrepa, s katerim smo bankam in hranilnicam v zaostrenih gospodarskih razmerah do konca septembra omejili, lizing družbam pa priporočili, zmernost razdelitev dobičkov, s čimer se je okrepila odpornost finančnega sistema na realizacijo tveganj, zlasti kreditnega.

Poudarjena druga tveganja kot v bližnji preteklosti

V luči aktualnih razmer v širšem makroekonomskem okolju ter stanja in trendov v finančnem sistemu smo opravili redno presojo tveganj v finančnem sistemu. Za celotno evropsko okolje, pa tudi specifično za slovenski finančni sistem, ocenjujemo, da se splošen nivo tveganj nekoliko zmanjšuje glede na naše ocene v preteklih nekaj kvartalih, hkrati pa ugotavljamo, da moramo našo pozornost usmeriti v druga tveganja kot v bližnji preteklosti. Z izboljšanjem makroekonomskih razmer in ponovnim oživljanjem gospodarstva se v evropskem okolju zmanjšujeta makroekonomsko in kreditno tveganje, medtem ko so se v zadnjih mesecih povečala tveganja, ki izhajajo iz gibanj na finančnih trgih in na nepremičninskem trgu.

Povečana so tveganja, ki izhajajo iz nepremičninskega trga

Slednje posebej velja tudi za Slovenijo, kjer zlasti prebivalstvo z izjemo nakupa nepremičnin vidi le malo resnih alternativ hrambi privarčevanih sredstev v obliki depozitov pri bankah. Medletna rast cen stanovanjskih nepremičnin je v prvem četrtletju tega leta tako za skoraj dve odstotni točki presegla evropsko povprečje, pri čemer je le osem držav Evropske unije imelo višje stopnje rasti. Rast cen stanovanjskih nepremičnin pa se je v drugem četrtletju še pospešila in dosegla skoraj 10 %. Za Slovenijo sicer še vedno velja, da je rast cen na nepremičninskem trgu ob sicer povečanem povpraševanju, ki ga nakazujejo tudi ugodni kazalniki zaupanja in spodbujajo nizke obrestne mere, uvajanje ležarin pri bankah ter ekspanzivna fiskalna politika, pomembno determinirana zlasti z omejeno ponudbo. Slovenija po številu stanovanj na tisoč prebivalcev ostaja blizu dna držav Evropske unije, med najnižjimi pa je tudi delež novogradenj v skupnem fondu nepremičnin (za nami v obeh primerih zaostajajo le štiri države, pri čemer so vse, ki izstopajo po prvem kazalniku, pred Slovenijo po drugem, kar pomeni, da situacijo izboljšujejo hitreje kot Slovenija). Investicije v stanovanjske nepremičnine kot odstotek bruto domačega proizvoda so bile v letu 2020 kar tri odstotne točke pod povprečjem Evropske unije, zaostanek pa je prisoten skozi daljše razdobje. Medtem ko je bila medletna rast proizvodnje v gradbeništvu v državah Evropske unije v prvem četrtletju pozitivna (po zadnjih podatkih okvirno 2 %), je bila v Sloveniji negativna (skoraj -5 %), pri čemer je samo sedem držav Evropske unije imelo ta parameter slabši od Slovenije. Srednjeročno utegnejo ponudbo nekoliko okrepiti novogradnje, saj je bilo v prvi polovici leta 2021 izdano razmeroma visoko število gradbenih dovoljenj za stanovanjske stavbe, med katerimi je tudi višji delež večstanovanjskih stavb kot v preteklih obdobjih. Glede na izjemno visok delež praznih nepremičnin, najvišji med članicami Evropske unije (del teh nepremičnin se sicer najbrž oddaja), za katere so na voljo podatki, bi bile zelo koristne spodbude, ki bi te nepremičnine pripeljale bodisi na (legalni) najemni bodisi na prodajni trg.

Dohodkovno tveganje ostaja povišano

Ne glede na upad splošne ravni tveganj v finančnem sistemu in manjšemu premiku v hierarhiji oziroma pomembnosti posameznih tveganj v Sloveniji ostajajo prisotni določeni izzivi iz preteklosti. Posledično so tudi nekatera tveganja našega bančnega sistema nespremenjena oziroma imajo celo tendenco povečanja v bližnji prihodnosti. V tem kontekstu je najbolj izrazito dohodkovno tveganje oziroma izziv zadostnega ustvarjanja dohodka bank, ki se nanaša na posamezne elemente ustvarjanja dohodka in obvladovanja stroškov. Ta se povezuje tudi z odpornostjo bančnega sistema, nenazadnje pa tudi s kreditnim tveganjem. V iskanju višjih donosnosti lahko namreč banke začnejo prevzemati (pre)visoka tveganja. Za bančni sistem je sicer ključna zmožnost ustvarjanja ustreznega dobička, ki ohranja kapitalsko kapaciteto bank tako ob normalnih gospodarskih razmerah in zmerni kreditni rasti kot tudi v stresnih razmerah. Neto obrestna marža slovenskih bank je bila v letu 2020 sicer na nivoju srednje vrednosti držav Evropske unije, vendar pa se je v zadnjih 15 letih znižala za skoraj eno odstotno točko z 2,44 % na 1,45 %. Povečevanje obsega kreditiranja v letih pred izbruhom epidemije ni bistveno okrepilo obrestnih prihodkov, neobrestni prihodki pa niso mogli nadomestiti izpada obrestnega dela, kar se odraža tudi v dobičkonosnosti bančnega sistema. Ta je pri nas na prvi pogled za evropske razmere odlična, saj so naše banke lani s preko desetodstotno povprečno donosnostjo dosegle prvo mesto v Evropski uniji. Vendar pa podroben vpogled v dejavnike te dobičkonosnosti pokaže precej slabšo sliko: precejšen del ustvarjenega dobička namreč odpade na enkratne dejavnike. Lani je več kot 40 % dobička izhajalo iz »računovodskega učinka« združitve dveh bank, letos pa k ustvarjenemu dobičku prispeva razgradnja v preteklosti oblikovanih oslabitev in rezervacij. V letošnjih šestih mesecih so naše banke ustvarile več kot 250 milijonov evrov dobička, vendar kar polovica povečanja dobička v primerjavi z lanskim letom, ko je ta znašal nekaj več 130 milijonov evrov, izhaja iz razgradnje oslabitev in rezervacij. Povedano drugače: v letošnjem letu bi donosnost na kapital slovenskih bank upadla na zgolj tretjino dosežene, že če bi bile oslabitve in rezervacije na nivoju dolgoročnega povprečja, brez izjemnih let njihovega oblikovanja ali razgradnje. Politika sproščanja oslabitev je bila v prvem, manj optimističnem četrtletju tega leta med evropskimi bankami redka. Poleg slovenskega bančnega sistema, ki je tudi lani oblikoval relativno malo oslabitev, so te v Evropski uniji sproščali le še trije.

Kreditno tveganje se je zmanjšalo, vendar ni zanemarljivo

Sproščanje oslabitev in rezervacij sicer kaže na zmanjšano percepcijo kreditnega tveganja pri bankah. Tudi v Banki Slovenije kreditno tveganje ocenjujemo kot nekoliko znižano glede na pretekla obdobja, vendar še vedno povečano, saj je pri kazalnikih, ki jih spremljamo, prisotnih več nasprotujočih si tendenc. Nedonosne izpostavljenosti bank se ob že tako nizkih nivojih še dodatno znižujejo, poleg tega banke prerazvrščajo izpostavljenosti v skupine z manjšim kreditnim tveganjem. Po drugi strani pa določeni kazalniki kažejo na še vedno prisotno povečano kreditno tveganje. Deleži nedonosnih posojil so bistveno večji pri posojilih z nezapadlimi odlogi kot v preostalem portfelju. Nadalje deleži nedosnosnih posojil in posojil v skupini s povečanim kreditnim tveganjem naraščajo v posameznih dejavnostih nefinančnih družb in pri nekaterih tipih komitentov oziroma posojil. Izstopajo dejavnosti, ki so jih ukrepi za omejitev epidemije bolj prizadeli, zlasti gostinstvo ter rekreacija, kultura in razvedrilne dejavnosti. Podobno velja za samostojne poklice (»obrtnike«) in potrošniška posojila.

Dolgoročni izzivi, povezani s poslovnimi modeli bank

Kratkoročno lahko dobičkonosnost bank kljub izboljšanju razmer kroji tudi kreditno tveganje, medtem ko pa je za dolgoročno uspešno poslovanje bank ključno stabilno ustvarjanje neto dohodka. S tem pridemo do dileme, s katero se sooča celotno evropsko bančno okolje: ali je bančni posel še zanimiv za investitorje, ki zagotavljajo bančnemu sistemu pomembno komponento – kapital? Ali bodo konkurenčni pritiski, prilagoditve poslovanja bank in strategije lastnikov vodile v strukturne spremembe, ki bodo na dolgi rok zagotavljale stabilnost posameznih bank in celotnega finančnega sistema? V Sloveniji imamo vsled relativno majhnega lokalnega trga bolj ali manj univerzalni poslovni model bančništva, pa vendarle se lahko tudi znotraj tega modela oblikujejo razlike, ki dobro služijo vsem deležnikom, predvsem uporabnikom bančnih storitev in lastnikom. K znižanju stroškov poslovanja bank bo nedvomno prispevala konsolidacija našega bančnega sistema, ki se dogaja že nekaj let, a lahko ob dodatnih združitvah že privede do optimuma oziroma meje, ko nadaljnja koncentracija ne bo več prinašala prednosti za finančno stabilnost, učinkovitost in uporabnike bančnih storitev.

Priložnosti v digitalnem poslovanju in zeleni agendi

Pandemija je pokazala, kje imajo banke še priložnosti, predvsem v smislu digitalnega poslovanja in drugačnih prodajnih kanalov. Podobno kot drugi gospodarski subjekti so se bile banke primorane v večji meri digitalizirati, še vedno pa v primerjavi z letom 2019, kot izhaja iz anketnih odgovorov bank samih, niso izkazale bistvenega napredka pri rabi sodobnih tehnologij. Sodelovanje s fintech podjetji lahko v primerjavi s konkuriranjem verjetno prinese več prednosti, banke pa morajo ob tem izkoristiti svojo ključno prednost pred subjekti, ki poslujejo predvsem ali izključno digitalno – osebno poznavanje svojih dolgoletnih strank, ki prinaša mehke informacije, ki jih na daljavo poslujoči subjekti ne premorejo. In nenazadnje je tu zelena agenda, ki je po umiritvi razmer zaradi pandemije ponovno v ospredju: evropske, tudi naše banke, lahko v specifični strukturi finančnega sistema, kjer prevladuje njihovo finančno posredništvo, naredijo pomemben korak v smislu naše zelene preobrazbe. Banke so od strateškega razmisleka že naredile prve korake k razvoju zelenih produktov, vendar pa bodo morale v naslednjih letih še bolj podrobno razmisliti, katere projekte bodo financirale, da bodo ohranjale zaupanje in ugled svojih lastnikov in strank pa tudi regulatorja.

Nadzorniki in nosilci regulative oziroma pravil poslovanja bank se aktualnim trendom seveda prilagajamo oziroma v našem delovanju skušamo predvideti prihodnje izzive. Temu ustrezno se prilagaja naša pozornost v mikrobonitetnem nadzoru in bonitetnih pravilih, ki jih določamo za poslovanje bank. Prilagaja pa se tudi naša makrobonitetna politika. Tako se je z oktobrom nabor makrobonitetnih ukrepov Banke Slovenije skrčil na štiri aktivne instrumente, katerih presojo potrebnosti in učinkovitosti še vedno redno opravljamo. Skrben razmislek o naboru ukrepov in fokusu našega delovanja vedno temelji na mandatu, ki nam je bil zaupan.