France Arhar
mandat 6. 3. 1991−31. 3. 2001

Uvod

Med razlogi, ki so v Sloveniji pripeljali do odločitve za samostojno državo, je bilo med drugim tudi nezadovoljstvo z denarno politiko bivše skupne države, natančneje, z »vdorom v monetarni sistem«, ki se je zgodil v Republiki Srbiji po naročilu predsednika Slobodana Miloševića. »Vdor« je dejansko predstavljal dodatno emitiranje denarja, prek SDK, mimo odločitev in odgovornosti, ki jo je za denarno politiko imela Narodna banka Jugoslavije. Resnici na ljubo moramo poudariti, da je bivša skupna država prišla v velike finančne in gospodarske težave že leta 1983, ko zaradi pomanjkanja deviz ni več mogla odplačevati tujih kreditov, kar je privedlo do tega, da je za pomoč zaprosila Mednarodni denarni sklad, ki ji je ob spoštovanju »načela pogojenosti« predpisal vrsto pogojev, z namenom, da bi se sanirala finančni in gospodarski sistem. Ukrepe je na različnih področjih občutilo celotno prebivalstvo, saj je bilo poslovanje s tujino pod dodatno kontrolo, ki je v prvi vrsti skrbela, da so se odplačevali tuji krediti, vse ostale potrebe gospodarstva in prebivalstva pa so bile rangirane po logiki nujnosti ter pomenu za eksistenco posameznika in celotne skupnosti (v tem obdobju so bili uvedeni tudi bencinski boni, ki so omogočali posamezniku nakup goriva v količini 40 litrov na mesec za posamezno vozilo, kajti deviz za nakup nafte ni bilo dovolj). V teh razmerah je bil sprejet nov devizni zakon, ki je med drugim zahteval, da se pretežni del deviznega priliva od izvoza blaga in storitev, do 80 %, prenese iz bančnih računov v tujini na devizne račune Narodne banke Jugoslavije v tujini. Iz tega obdobja izvirajo tudi težave pri izplačevanju deviznih hranilnih vlog, ki so jih imeli prebivalci pri domačih bankah.

Slovensko gospodarstvo je bilo v tem obdobju bolje organizirano kot preostali del Jugoslavije, predvsem zato, ker je bil pretežni del proizvodnje namenjen tujim trgom na konvertibilnem območju Zahodne Evrope in Severne Amerike. Slovenska podjetja so ob redni menjavi s tujino razvila še tri pomembne oblike sodelovanja s tujimi partnerji: dolgoročno industrijsko kooperacijo, ki je omogočala poslovanje prek kontokorentnih računov; pogodbena skupna vlaganja (joint ventures) s tujimi firmami v Sloveniji; ustanavljanje lastnih in mešanih podjetij v tujini, prek katerih so v veliki meri plasirala svoj izvoz in uvoz repromaterialov kot tudi opreme. Da bi bilo to poslovanje še uspešnejše, je Slovenija ustanovila posebno »Interesno skupnost za poslovanje s tujino«, prek katere se je odvijalo tudi trgovanje z devizami, po logiki ponudbe in povpraševanja in ne po uradnih deviznih tečajih, ki so bili določeni administrativno in običajno v škodo izvoznega gospodarstva. Za ilustracijo naj navedemo, da je bilo v tujini ustanovljenih 360 podjetij, da so slovenska podjetja imela 170 pogodb o dolgoročni industrijski kooperaciji samo z deželama Bayern in Baden-Württemberg, da so v Slovenijo prišla podjetja Renault, Citroën, Bayer, Deutz in vrsta drugih.

Rojstvo slovenske države in Banke Slovenije

Demokratične spremembe, do katerih je prišlo v Sloveniji leta 1990, s prvimi svobodnimi volitvami in decembra istega leta s plebiscitom, so predstavljale temelj za razglasitev samostojne države ter v okviru nje samostojne centralne banke in lastne valute. Kot je poudaril prvi predsednik slovenske vlade, Lojze Peterle, je Vlada Republike Slovenije že ob plebiscitu zagotovila natis rezervnega denarja (»Stali smo in obstali«, str. 3., Ljubljana 2021), kar pomeni, da je vlada že od samega začetka računala tudi z »monetarno suverenostjo«. V Ustavnem zakonu za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS je v 5. členu med drugim zapisano, »da z uveljavitvijo tega zakona prične z delom tudi Banka Slovenije«. V 18. členu istega zakona je tudi določilo, da za vse hranilne vloge in sredstva na tekočih računih občanov, vložena v bankah na ozemlju RS, za katere je v preteklosti jamčila NBJ, prevzame jamstvo Banka Slovenije. Za devizne vloge pri istih bankah, za katere je jamčila Federacija, pa prevzame garancijo Republika Slovenija. Z istim dnem kot omenjeni zakon je stopil v veljavo tudi Zakon o Banki Slovenije, ki je med drugim v 2. členu poudaril, da »Banka Slovenije skrbi predvsem za stabilnost valute in splošno likvidnost plačevanja v državi in do tujine«. Kljub formalni ustanovitvi nove lastne centralne banke pa je bilo v 90. členu določilo, »da ostajajo v RS zakonito plačilno sredstvo bankovci in kovanci, ki se glasijo na dinarje, dokler Skupščina RS ne bo odločila drugače«. V 68. členu je bilo določilo, »da se denarna enota RS določi s posebnim zakonom«.

Na podlagi omenjene pravne regulative je nastala »sui generis» situacija: nastala je nova samostojna centralna banka, ki pa še ni izdajala lastnega denarja; dejansko smo stopili v »enostransko denarno unijo z bivšo Jugoslavijo«. V Nemčiji je prišlo do obratnega procesa, leta 1990 je prišlo do združitve Vzhodne in Zahodne Nemčije, zaradi česar je »vzhodnonemška marka« prenehala veljati kot zakonito plačilno sredstvo. Wolfram Bickerich v svojem delu: »Die D-Mark. Eine Biographie, Berlin 1998« med drugim navaja, da je vzhodnim Nemcem stabilna zahodnonemška marka pomenila več kot nemška himna oziroma zastava. Želel je poudariti, kakšno vlogo ima v vsakdanjem življenju slehernika stabilna valuta kot hranilec vrednosti. Za ilustracijo naj navedemo, da nastala situacija v Sloveniji, s samostojno centralno banko, brez lastnega denarja, ni bila prvi primer v zgodovini, npr. Banque de France je bila ustanovljena leta 1800, lasten denar je pričela izdajati 1848; Banca d'Italia je bila ustanovljena 1893, denar je začela izdajati 1926; Banco de Portugal, ustanovljena 1846, emitiranje denarja 1888 (The Future of Central Banking, Cambridge University, 1994).

»Enostranska denarna unija s SFRJ« in rojstvo slovenskega denarja »tolarja«

Ustanovitev samostojne centralne banke v Sloveniji je pomenila za NBJ nedopustno dejanje in s tem prepoved uporabe dinarja kot plačilnega sredstva v novi slovenski državi, kljub zagotovilu RS, da bo spoštovala vse predpise na denarnem področju, ki jih bo tudi v prihodnje sprejemal Svet guvernerjev v Beogradu. Med pomembnimi ukrepi, ki jih je sprejelo omenjeno telo, je bil sklep, da se v Slovenijo ustavi dobava dinarskih bankovcev in kovancev, kar je spričo visoke inflacije začelo predstavljati pomankanje slednjih za dnevne potrebe in normalno poslovanje (več glej: Janez Majce: Slovenski denar, Banka Slovenije 2001). Glede na dejstvo, da NBJ ni priznavala novih razmer v Sloveniji, je Svet guvernerjev v Beogradu sprejel med drugim sklep, da se Sloveniji ustavi »dotacija« dinarskih bankovcev, kar je privedlo do pomanjkanja slednjih in posledično odločitve Banke Slovenije, da da v obtok bankovec za 2 milijona dinarjev, ki je bil sicer predhodno že vzet iz obtoka.

Nepričakovana je bila tudi odločitev nemškega »Hermesa«, ki je po razglasitvi samostojnosti objavil, da ne bo več zavaroval nemških terjatev, povezanih s političnim tveganjem, za poslovanje s slovenskimi partnerji. Glede na dejstvo, da je bila prav Nemčija prvi trgovinski partner za slovensko gospodarstvo, so bile pričakovane posledice še toliko težje. Ob tako nastali situaciji je bil organiziran sestanek na centrali Hermesa v Hamburgu, z vodstvom te inštitucije, na katerem sva nastalo situacijo predstavila s tedanjim podpredsednikom vlade, Andrejem Ocvirkom, in hkrati zaprosila, naj ob navedenih dejstvih svojo odločitev ponovno pretehtajo. Pomemben prispevek k pojasnitvi dogodkov v Sloveniji je dal tudi tedanji predsednik Bundesbanke, Helmut Schlesinger, ki me je predhodno povabil na daljši razgovor, na katerem sva primerjala vrsto podatkov, na eni strani za bivšo Vzhodno Nemčijo, ki jo je Bundesbanka natančno analizirala, in Slovenijo. Njegovo razumevanje naših dogodkov in upanje v cilje, ki jih je imela Slovenija, je bistveno pripomoglo k spremembi sklepa, ki ga je Hermes sprejel v začetku julija, kar je bilo pomembno znamenje tudi za druge tovrstne institucije v Zahodni Evropi in Severni Ameriki. (Schlesinger je prevzel vodenje Bundesbanke, ko je njegov predhodnik Karl Otto Poehl protestno odstopil, ker ni soglašal z odločitvijo politikov v Bonnu, da bodo ob združitvi dveh Nemčij Vzhodni Nemci lahko zamenjali 2000,00 vzhodnih mark v razmerju 1 : 1 z zahodnimi markami, vse ostale zneske pa v razmerju 2 : 1, ker naj bi bilo tečajno razmerje, glede na gospodarsko stanje v bivši Vzhodni Nemčiji, nerealno. Na prostem trgu je bilo treba odšteti 4–5 vzhodnih mark za eno zahodno nemško.)

V obdobju 90-dnevnega »Brionskega moratorija« in na tej podlagi sprejete zaveze, da se vse aktivnosti tudi za izdajo lastnega denarja ustavijo, se je Banka Slovenije intenzivno pripravljala na dan, ko bo slovenski parlament sprejel zakon o novi denarni enoti kot edinem zakonitem plačilnem sredstvu. V tem času je prišlo tudi do dveh sestankov v vili Podrožnik, pri katerih so sodelovali: predsednik vlade Lojze Peterle, Janez Drnovšek, ki se je vrnil iz Beograda, ter prof. Jeffrey Sachs in Lipton iz ZDA na eni strani in jaz kot guverner na drugi. Tema razgovora je bila: kako izpeljati v RS stabilizacijski proces in kaj mora narediti BS na denarnem področju, da bo ta čim uspešnejši. Prof. Sachs je vztrajal pri zahtevi, da je najbolj uspešna t. i. »šok terapija«, ki temelji na veliki devalvaciji nacionalne valute in v nadaljevanju na fiksnem tečaju. Sam sem takemu predlogu nasprotoval, ker mora pri politiki fiksnega tečaja centralna banka s slednjim kupovati in prodajati devize. BS v tistem trenutku sploh ni imela deviznih rezerv, ki bi ji kaj takega omogočale, na drugi strani pa so bile devizne rezerve v lasti poslovnih bank le na nivoju okrog 190 milijonov dolarjev, hkrati pa so banke imele velike obveznosti do deviznih varčevalcev, ki s svojimi prihranki niso mogli prosto razpolagati. Odgovor Sachsa je bil, ne skrbite za varčevalce, slednje pošljite v Beograd, kajti za devizne vloge jamči Federacija. Z drugimi besedami, predlog je bil z moje strani zavrnjen, hkrati pa moje stališče potrjeno tudi na prvi seji Sveta BS, ki se je sestal 5. 10. 1991, tik pred sejo državnega zbora, na kateri je bil sprejet Zakon o denarni enoti v RS z imenom »tolar«. Na isti seji je Svet BS sprejel tudi »Memorandum o stabilnosti« z namenom, da k predlogu, kako izpeljati tovrsten proces podata svoje mnenje in določene zaveze tako Vlada Republike Slovenije kot državni zbor, saj BS ni imela pristojnosti na drugih področjih ekonomske politike. V skrbi za stabilnost nove valute je bilo opozorjeno na dva bistvena predpogoja, ki morata biti izpolnjena, če želimo, da bo ekonomska politika čim uspešnejša: postopno in previdno prilagajanje gospodarskega sistema tržnemu delovanju gospodarstva ter socialni pakt s sindikati o še sprejemljivem povečanju plač glede na tekoča inflacijska gibanja, kot tudi, da bi morala biti masa socialnih dajatev in pokojnin ter plače javne uprave vezane v drsečih intervalih na povprečne plače v gospodarstvu. Žal k temu dokumentu oziroma taki usmeritvi stabilizacijske politike niti vlada niti DZ nista dala svojega mnenja.

BS je zelo jasno poudarila in predstavila javnosti svoje videnje denarne politike, pri kateri je bil bližnji cilj predvsem količina denarja v obtoku, kajti tako tečaj kot obrestna mera sta nasproti stabilnemu povpraševanju po denarju, kategoriji, prek katerih bi BS zelo težko ali celo nemogoče prispevala k zniževanju inflacije, ki je v mesecu oktobru, ob izdaji nove slovenske valute tolarja, znašala na mesečni osnovi nekaj več kot 22 %. Prav zaradi visoke inflacije stara jugoslovanska valuta dinar ni imela vloge hranilca vrednosti; slednjo vlogo so imele tuje konvertibilne valute, za katere je deloval t. i. »sivi trg«, na katerem sta določala vrednost ponudba in povpraševanje. Ko je BS 9. 10. 1991 pričela z zamenjavo dinarjev v tolarje, je bilo slednjih zamenjanih za dobrih 8,5 milijarde oziroma v devizni protivrednosti v nemških markah za cca 265 milijonov slednjih. Dne 8. oktobra 1991 je BS objavila tudi prvo tečajno listo, pri čemer je pri določitvi tečaja tolarja do nemške marke izhajala iz trgovanja z »deviznimi pravicami« na Ljubljanski borzi, ki se je odvijalo na podlagi ponudbe in povpraševanja ter je tisti dan doseglo vrednost 32 tolarjev za eno nemško marko.

Ob izdaji slovenske valute BS torej ni imela deviznih rezerv, zato se je zastavljalo vprašanje, kakšno bo zaupanje v novo valuto. Diskutirali smo celo možnost, da BS najame v tujini hipotekarni kredit na podlagi lastnih nepremičnin v Avstriji. Naj navedem, da je po drugi svetovni vojni med NBJ in Ljubljansko banko potekal spor, kdo bo pravni naslednik Kranjske hranilnice, ki je bila ustanovljena leta 1821 leta, pet let za ustanovitvijo avstrijske centralne banke. Spor se je zaključil v korist NBJ, ki se je na tej podlagi vpisala v zemljiško knjigo na Dunaju in Gradcu. Ker mi je bila zadeva poznana iz preteklih let, sem takoj po sprejetju Zakona o banki Slovenije, junija 1991, stopil v kontakt z nepremičninsko pisarno Pfitzner na Dunaju in predlagal, da se v zemljiški knjigi lastnina na teh nepremičninah prenese na BS. Ta akcija je uspela in tako je BS postala lastnik nekaj desetin stanovanj na Mariahilfer Strasse na Dunaju in Gradcu kot tudi na Otto Pappenheimgasse na Dunaju. Na podlagi ocene, ki je bila izvedena oktobra 1991, bi lahko BS dobila več desetmilijonski kredit v nemških markah, s čimer naj bi utrdila zaupanje v novo valuto.

V nadaljevanju analize, povezane z zaupanjem prebivalstva, se je Svet BS na svoji prvi seji 5. oktobra 1991 med drugim odločil, da ta zadolžitev ne bo potrebna, saj si bomo zaupanje lahko zgradili postopoma, s kredibilno denarno politiko, ki bo pripeljala k evropski stabilnosti in tudi zunanji konvertibilnosti nove slovenske valute. Namesto angažiranja tujega kredita za oblikovanje lastnih deviznih rezerv je Svet BS sprejel sklep, da morajo banke 20 % vsakega deviznega priliva odprodati BS, z ostalim delom pa lahko prosto razpolagajo na deviznem trgu.

Zamenjava dinarjev v tolarje je še dodatno vznemirila NBJ, ki je že prvi teden po zamenjavi zahtevala od tujih bank, pri katerih so imele domače banke svoje devizne račune, da slednje blokirajo in devize nakažejo na račune NBJ. BS je takoj kontaktirala tuje banke z obrazložitvijo, do kakšne denarne reforme je prišlo v Sloveniji, in nobena tuja banka ni sledila zahtevi NBJ. Ob takem ravnanju tujih bank je potem NBJ zahtevala od BS, da ji odkupi celotno dinarsko gotovino , ki je bila plasirana v RS, in sicer v tuji valuti, v znesku 1,25 milijarde ameriških dolarjev. Take zahteve BS ni sprejela in ob tem poudarila, da posedovanje bankovcev katerekoli centralne banke pomeni, da ima imetnik slednjih brezobrestno terjatev do izdajateljice, torej do centralne banke, kar pomeni, da je BS za zamenjano gotovino, za prevzete dinarje, vzpostavila v svoji premoženjski bilanci terjatev do NBJ. Po dolgotrajnih in različnih kontaktih z NBJ mi je ob pomoči bosanske guvernerke Hajre Balorde in predsednika bosanske vlade Jureta Pelivana, ki je bil pred tem guverner centralne banke in moj dober kolega, uspelo organizirati 26. 11. 1991 v Sarajevu sestanek z vodstvom NBJ, na čelu z Željkom Trbojevićem, namestnikom guvernerja, in osmimi sodelavci, katerim sem predstavil novo situacijo v Sloveniji, ki je bila sredi novembra že predstavljena z naše strani (Arhar, Ribnikar in Kranjec) tudi vodstvu Mednarodnega denarnega sklada v Washingtonu, in predlagal, da NBJ v najkrajšem času prevzame zamenjano dinarsko gotovino. Moj predlog je bil po dolgem prepričevanju sprejet, zato je že 3. decembra istega leta prišla v Ljubljano ekipa iz NBJ, prekontrolirala vsoto zamenjanih dinarjev in tudi organizirala njihov transfer. Ob tej priložnosti je bila BS zaprošena, da NBJ pomaga pri »logistiki« s sosednjo Hrvaško, da mi prepeljemo to gotovino iz Zagreba v Ljubljano, kjer jo bo potem prevzela NBJ. Na ta način smo razrešili velik problem, za zamenjane dinarje imeli terjatev do NBJ, ki pa nikdar ni bila poravnana. Naj omenim še nekaj: predsednik vlade me je ob tej priložnosti obvestil, da je BiH nacionalizirala Ljubljansko banko v Sarajevu na zahtevo srbskega predsednika Miloševića. Pelivanu sem rekel, da ne razumem take odločitve, da ima Slovenija namen tudi v prihodnje sodelovati z vsemi bivšimi jugoslovanskimi republikami ter spoštovati vse pogodbe in veljavne predpise. Pred tem je Milošević nacionaliziral Ljubljansko banko v Srbiji.

Denarna stabilizacija je bila izvedena v treh fazah: najprej z zmanjšanjem količine denarja v obtoku na ta način, da je BS zahtevala od poslovnih bank, da vrnejo približno 6 milijard tolarjev kreditov, ki so jih prejele iz primarne emisije, in sicer do februarja 1992. Na ta način smo uspeli zmanjšati inflacijo na 11 % na mesec. V drugi fazi je bila izdaja novega denarja podrejena povpraševanju po njem. Na koncu druge faze je inflacija padla na 2 % na mesec. V tretji fazi je prišlo do nadaljnjega znižanja inflacije, ki je konec leta 1995 padla pod 1 % mesečno in praktično pred uvedbo DDV julija 1999 padla na letno raven 4–5 %, čeprav zlasti dohodkovna politika ni bila naravnana stabilizacijsko.

Gibljiv tečaj tolarja, ki je vsako leto realno revalviral nasproti inflacijskemu gibanju, ter restriktivna kreditna politika z realno pozitivno obrestno mero, ki je temeljila na tekoči inflaciji in fiksnem dodatku, t. i. TOM, sta pripomogla, da je permanentno naraščalo zaupanje v slovenski tolar, ki se je kazalo z rastjo hranilnih vlog pri bankah, ki so postopoma presegale vloge v tuji valuti. Temeljno obrestno mero oziroma gibljivo osnovo je najprej predstavljala mesečna inflacija, nato smo časovno obdobje razširili na tri mesece in končno na 12 mesecev. Istočasno je Svet Banke Slovenije zaradi visoke inflacije sprejel tudi odločitev, da so banke dolžne letno revalorizirati za nivo letne inflacije bančni kapital. Ta zahteva je bila v veljavi vse do konca leta 2001, ko se je inflacija znižala na 4–5 % letno.

Naj omenim še dva pomembna dogodka: 30. septembra 1992 je BS dala v obtok prve tri prave tolarske bankovce, 1. septembra leta 1995 pa je Slovenija prešla na zunanjo konvertibilnost tolarja.

Sanacija bančnega sistema

Po začetku jugoslovanske dolžniške krize leta 1983 se je kot omenjeno pričelo težko obdobje za celotno ekonomijo, ki je bila v recesiji. Od leta 1985 do leta 1990 je družbeni produkt v Sloveniji padel za 10 %, investicije so se zmanjšale za 30 %, enako se je dogajalo z osebno potrošnjo, ki je bila leta 1990 pod nivojem leta 1985; tudi javna potrošnja se je bistveno znižala v letih 1990 in 1991. V devetih mesecih leta 1991, ko je Slovenija razglasila samostojnost, se je proizvodnja znižala za 11 %. Proizvajalci strojne opreme so imeli v času od leta 1986 do 1990 za 38 % slabši rezultat. Zvezni proračun je bil zaradi pomanjkanja prihodkov v visokem deficitu, ki se je financiral s tiskanjem vedno novega denarja. Zvezna vlada je imela prost dostop do NBJ, ki je izpolnjevala njene želje. Posledično se je krepila inflacija, ki je maja 1991 presegla dvomestno številko na mesečnem nivoju. V bankah v Sloveniji je nastal velik likvidnostni presežek, ki je nakazoval pot v hiperinflacijo, hkrati pa je povzročal naraščanje nezaupanja prebivalstva, ki je posledično vedno bolj povpraševalo po tujem denarju, katerega cena je bila na »sivem trgu« višja tudi do 40 % v primerjavi z uradnim tečajem. Na koncu, pred razglasitvijo samostojnosti, je bila situacija podobna kot v Vzhodnem Berlinu, kjer je bilo treba odšteti 4–5 vzhodnonemških mark za eno zahodnonemško, ob uradnem tečaju, ki je kazal razmerje 1 : 1. BDP je leta 1990 znašal v Sloveniji približno 5.500,00 ameriških dolarjev, za celotno Slovenijo je dosegal okrog 12 milijard dolarjev. V istem letu je slovensko gospodarstvo izvozilo na tuje trge za 5,8 milijarde dolarjev, 70 % na konvertibilno območje Zahodne Evrope in Severne Amerike.

Opisane razmere so se odražale tudi v bančnem sistemu, ki ga je tedaj predstavljalo 32 bank, katerih bilančna vsota je znašala okrog 4 milijarde dolarjev. Zahvaljujoč likvidnostnemu presežku so banke kljub poslabšani kakovosti svoje aktive še poslovale; težave so se pričele, ko smo oktobra 1991 pričeli z restriktivno denarno politiko, ki je pripeljala do tega, da smo septembra leta 1992 pričeli s predsanacijskim postopkom v največji Ljubljanski banki, ki je imela tedaj 80 % tržni delež pri poslovanju s tujino. Hkrati je RS v dogovoru s Svetovno banko angažirala španskega strokovnjaka Aristóbula de Juana, ki je s svojo ekipo analiziral kakovost bančnega premoženja v Ljubljanski banki. Njegove ugotovitve so pozneje služile za izdajo »sanacijskih obveznic«. Na tej osnovi je BS predlagala vladi, da čimprej prične z bančno sanacijo z državno pomočjo, za kar je bil potreben poseben zakon, ki pa pri večini v DZ ni imel podpore. V takih razmerah sem v mesecih septembru in oktobru 1992 obiskoval poslanske skupine, jim predstavljal nastalo situacijo ter vsa tveganja za celotno gospodarstvo in prebivalstvo, če bi banke propadle. Končno je bil novembra istega leta sprejet poseben zakon o izdaji obveznic za 2,2 milijarde nemških mark, z odplačilnim moratorijem kapitala za 30 let in kvartalnim odplačilom obresti, ki so znašale okrog 9 % za nemško marko. Kot rečeno, obveznice so bile izdane z valutno klavzulo, Nemčija pa je v tistem času, ob združitvi obeh Nemčij, tudi imela visoko inflacijo, ki se je bližala 5 %, kar je imelo za posledico, da je bila tržna obrestna mera med 7 in 9 % letno.

Na tej materialni osnovi je BS 27. januarja 1993 pričela sanacijo v Ljubljanski banki, v kateri so bili slabi krediti zamenjani v razmerju 1 : 1 za izdane obveznice. Dne 1. aprila istega leta je bila začeta sanacija v Kreditni banki Maribor. Ljubljanska banka v Novi Gorici, ki je bila samostojna pravna oseba, je bila prav tako potrebna sanacije, pri kateri pa smo računali, da je morda za njo zainteresiran trg oziroma katera od domačih ali tujih bank, zato je bil julija 1993 razpisan mednarodni razpis, na katerega se je prijavilo 6 bank, ki so v 6 mesecih opravile skrbni pregled. Hkrati so Občina Nova Gorica in prebivalci Primorske zbirali podpise z namenom, da bi sami prevzeli imenovano banko. Po izteku razpisnega roka nobena od zainteresiranih bank ni hotela prevzeti imenovane banke, po drugi strani pa niti občina niti fizične in pravne osebe niso bile pripravljene odkupiti banke v težavah. V takšni situaciji se je BS odločila, ob analizi oportunitetnih stroškov, da bodo slednji najnižji, če se banka priključi Kreditni banki Maribor, kjer je že potekal sanacijski postopek. Na podlagi sklepa Sveta BS se je ta predlog tudi realiziral. Posledično so bile zaradi nezadovoljstva s tako odločitvijo v Novi Gorici organizirane demonstracije proti BS in še posebej proti meni, pod parolo »Primorski denar se ne bo trošil v Prekmurju«. Na podlagi tega nasprotovanja so primorski poslanci predlagali izredno sejo DZ, na kateri so potekali pogovori o vseh vidikih te statusne spremembe. Po dolgih diskusijah je končno prišlo do pomiritve in na ta način do »tihega priznanja« nove situacije na trgu.

Poleg omenjenih treh postopkov bančne sanacije je bila t. i. »linearna sanacija« izvedena še v nekaterih drugih bankah. DZ je namreč sprejel Zakon o sanaciji železarn, ki so jim tudi bile izdane državne obveznice. Na ta način so se s temi obveznicami, ki so jih prejele za terjatve do železarn Jesenice, Ravne in Štore, sanirale Gorenjska banka, Koroška banka iz Slovenj Gradca in Celjska banka. Nadalje je bil sprejet še samostojen zakon za sanacijo Splošne plovbe Piran, v kateri je imela levji delež kreditov Banka Koper, ki se je sanirala po istem modelu kot banke pri financiranju železarn. Poseben zakon je bil sprejet tudi za terjatve, ki so jih imela domača podjetja, ki so izvajala investicijska dela v tujini, pretežno v neuvrščenih državah, katerih terjatve je RS odkupila in na ta način podjetjem omogočila odplačilo kreditov.

V začetni fazi je vse aktivnosti v zvezi z bančno sanacijo opravljala BS, pozneje pa je bila za ta namen ustanovljena posebna Agencija za sanacijo bank, ki je upravljala slabe terjatve. Glede na to, da so predstavljali državni papirji v premoženjski bilanci bank nerizično premoženje, so bile banke dolgo časa soočene s problemom denarnega toka, ki je bil zaradi karakteristike papirjev simboličen, kar pomeni, da je njihovo dnevno likvidnost reševala BS s t. i. »krediti prek dneva« in dodatno kontrolo, ki je imela dolžnost, da je za vsako sejo Sveta Banke Slovenije pripravila posebno poročilo. Sanacijski postopek v obeh največjih bankah je bil uradno zaključen julija leta 1997. Svet BS je za banke v sanaciji sprejemal posebne ukrepe z namenom, da jim pomaga pri vzdrževanju dnevne likvidnosti.

Sredi junija leta 1996 pa se je znašla v likvidnostnih težavah Banka Triglav, ki je imela približno 2,5-odstotni tržni delež, kar je bil vzrok, da je BS predlagala stečaj banke, saj slednja žal ni imela v svojem portfelju »sekundarne likvidnosti – državnih papirjev«, ki bi jih BS lahko odkupila in ji s tem dala likvidnost, odkup komercialnih terjatev pa zaradi kreditnega tveganja za BS ni bil sprejemljiv. Ta dogodek je zelo pretresel slovenski bančni trg in povzročil »tihi napad« s strani prebivalstva vsaj na 10 bank, z drugimi besedami, grozil je »domino efekt«, ki se je že zgodil v sosednji Hrvaški, kjer je v mesecu dni propadlo 12 bank, in leto pozneje na Češkem, ob krizi z valuto, kjer je šlo v stečaj 10 bank. V tej težki situaciji za BS sem poklical nemškega guvernerja Hansa Tietmeyerja, ki me je takoj povabil na razgovor, pri katerem je sodeloval tudi njegov namestnik Johann Wilhelm Gaddum. Oba sta mi predstavila nemški model reševanja bank v taki situaciji, ki je nastal leta 1974, ko je propadla njihova banka Bankhaus Herstatt, zaradi katere se je še istega leta ustanovil Baselski odbor za predpisovanje bančnih standardov. Nemci so na tej osnovi ustanovili »Liquiditäts-Konsortialbank«, v katero so vplačale kapital: hranilnice, zasebne banke in Bundesbanka, vsak 1/3. Poleg tega je imela banka odprto linijo pri Bundesbanki za 2 milijardi nemških mark, formalni direktor banke je bil namestnik guvernerja Gaddum. Banka je torej obstajala na »papirju« z namenom, da pomaga bankam, če so solventne, in sicer z likvidnostjo. Ta »nemški model« sem predstavil Svetu BS, ki je še na isti seji sprejel »slovenski model«, ki je imel naslednjo vsebino: BS bo z namenom, da pomaga malim in srednjim bankam v primeru likvidnostnih težav, pripravila poseben razpis za »sekundarno likvidnost«, na katerega se lahko prijavi vsaka banka. Za to pripravljenost bo BS plačala banki poseben »commitment fee«, ki je bil v začetku 2,5 %. V primeru težav konkretne banke bo BS na podlagi »sekundarne likvidnosti«, ki jo je posedovala izbrana banka, slednji odobrila likvidnostni kredit, ki ga bo ta banka dala banki v težavah, kar pomeni, da bo slednja prevzela tveganje propada take banke. Na ta način se je »sistemska varnost« bančnega sistema izboljšala, na koncu je bil »strošek za bančno pripravljenost s sekundarno likvidnostjo« simboličen.

Ustanovitev »Nove Ljubljanske banke« in »Nove Kreditne banke Maribor«

V Ustavnem zakonu za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS je v 2. odstavku 11. člena tudi zaveza, »da bo RS na podlagi sporazuma o pravnem nasledstvu SFRJ prevzela tisti delež državnih dolgov SFRJ, ki se nanaša na RS, in tisti delež s strani SFRJ garantiranih dolžniških obveznosti, katerih koristniki so pravne osebe s sedežem na ozemlju RS. RS bo prevzela ustrezen delež tistih državnih dolgov SFRJ, katerih neposredni koristnik ni ugotovljiv. IS RS je pooblaščen za pogajanja o prevzemu deležev državnih dolgov«.

S citirano dikcijo v Ustavnem zakonu je RS sporočala finančnim trgom in upnikom jasno namero, da bo izpolnila svoj del mednarodnih obveznosti oziroma spoštovala povsod priznano pravilo: »pacta sunt servanda«. Glede na dejstvo, da je RS nastala z enostransko razglasitvijo, je veliko nevarnost za njeno prihodnost na finančnem področju predstavljal t. i. »New Financing Agreement«, pogodba, ki je bila sklenjena s sindikatom 240 bank v okviru t. i. »London Club«, ki je vsebovala med drugim dve težki klavzuli: solidarnostno in klavzulo o navzkrižni odgovornosti. Slednji sta pomenili, da se ob pogodbeni zapadlosti dolga tuji upniki poplačajo pri kateremkoli dolžniku, če ne bi bil dolg plačan skladno z anuitetnim planom. Skupaj z NJB je po imenovani pogodbi sodilo med dolžnike 10 jugoslovanskih poslovnih bank. Imenovana pogodba je imela dogovorjen moratorij za kapital do konca julija 1994, medtem ko se obresti plačujejo redno. Iz RS sta bili pogodbeni partnerici Ljubljanska banka in Kreditna banka Maribor. RS skupaj z BS sta se dobro zavedali tega tveganja, ki bi v praksi pomenilo blokiranje slovenskih bank na računih v tujini, če posamezna anuiteta ne bi bila poravnana. Zaradi tega dejstva je BS predlagala vladi oziroma DZ, da RS odpre v tujini poseben račun, na katerega bo začela nakazovati alikvoten delež zapadlih obresti. DZ je ta predlog sprejel in RS je odprla tovrsten fiduciarni račun pri Dresdner banki v Luksemburgu, kajti prav luksemburška zakonodaja je jamčila, da je v primeru stečaja banke tovrstno imetje nedotakljivo in ne gre v stečajno maso. Na ta način smo želeli upnikom pokazati, da želimo biti korekten poslovni partner, skladno s pogodbo izpolnjevati vse naše obveznosti in z njimi najti, glede na novo situacijo, novo pogodbeno stipulacijo.

Vlada RS je julija 1992 imenovala posebno pogajalsko skupino, v kateri je bil poleg mene tudi viceguverner Košak. Banke »londonskega kluba« so prav tako imenovale poseben kreditni pogajalski odbor, ki mu je predsedovala Chemical banka iz New Yorka, poleg nje pa so bile članice še: Royal Bank of Canada, National Westminster iz Velike Britanije, Societe Generale iz Pariza, West LB iz Düsseldorfa in Sakura iz Japonske. Že pred prvim sestankom pogajalskih skupin me je guverner NBJ Dušan Vlatković prosil, da se sestaneva v New Yorku ob prisotnosti Chemical Bank. To se je zgodilo aprila 1992. Guverner Vlatković je predlagal, da celoten dolg prevzame NBJ in ga bo pozneje razdelila med pogodbene banke (to je bil model, ki ga je uporabila Rusija za delitev dolga med bivše sovjetske republike). Predlog sem takoj zavrnil in o tem obvestil Vlado RS in Svet BS.

Pogajanja z »londonskim klubom« so bila težka, upniki so poznali situacijo v bivši SFRJ, predvsem kar zadeva devizno pozicijo, zato niso želeli pod nobenim pogojem sprejeti predloga o ukinitvi solidarnostne klavzule kot tudi ne navzkrižni odgovornosti. Da bi najpomembnejše pogodbene banke spremenile svoje poglede, sem v Baslu na sestankih guvernerjev BIS banke prosil za pomoč tudi guvernerje iz držav, kjer so poslovne banke imele svoje sedeže. V ta namen je bil z naše strani angažiran tudi bivši švicarski guverner Fritz Leutwiler, ki je bil zaprošen, da na sekundarnem trgu ugotovi, kako se trguje z našim dolgom, predvsem kako je aktivna NBJ, ki je hkrati imela vse informacije o dolgu po posameznih subjektih, na drugi strani pa je razpolagala z državnimi deviznimi rezervami. Njegove ugotovitve so bistveno pripomogle k zmanjšanju dolga, povezanega z bivšo Federacijo, hkrati pa smo dobili tudi informacijo, koliko deviznih rezerv je za te nakupe porabila NBJ.

Ker pogajanja leta 1994 še niso nakazovala rešitve, hkrati pa se je rok za moratorij glavnice iztekal, je nastalo veliko tveganje, da se bodo upniki pričeli na podlagi solidarnostne klavzule poplačevati na deviznih računih v tujini pri Ljubljanski in Mariborski banki. Ko sem o nastali situaciji govoril z nemškim guvernerjem Tietmeyerjem, me je slednji spomnil na nemško rešitev, ki je nastala po vojni v zvezi z Deutsche Bank in Dresdner Bank, ki sta imeli sedeža v Berlinu oziroma Dresdnu. Nemčija je sprejela poseben zakon o »Banki plašču«, ki je omogočal poslovanje glede starih obveznosti na obeh prvotnih sedežih, novo poslovanje pa prenesel na novo ustanovljeni banki, pod istim imenom, v Frankfurtu. Ta pravna rešitev je bila priznana s strani IMF in pred različnimi sodišči. Na podlagi te informacije smo se povezali z glavnim pravnikom Deutsche Bank, Krekelerjem, ki nam je natančno predstavil njihovo rešitev, s predlogom, da tudi mi naredimo enako, da staro poslovanje pustimo na obstoječih dveh bankah, novo pa vežemo na novo ustanovljeni banki. Ob preverjanju te rešitve z odvetniki v Washingtonu, New Yorku, Londonu, Parizu in Frankfurtu smo pripravili ustavni zakon za ustanovitev Nove Ljubljanske in Mariborske banke. Ob sprejemanju tega zakona v DZ je bil tja povabljen tudi registrski sodnik, tako da sta se banki ustanovili »ex lege«. Forma ustavnega zakona je bila izbrana zato, da je bilo s tem onemogočeno njuno izpodbijanje pred domačim Ustavnim sodiščem.

Ko je RS sprejela to zakonodajo, je Hrvaška takoj začela s tožbami proti Ljubljanski banki. Na podlagi njihove Uredbe v zvezi z deviznim varčevanjem (z zakonsko močjo), ki je bila sprejeta pred božičem 1991, so imeli namreč varčevalci pravico, da svoje devizne terjatve do Ljubljanske banke Zagreb prenesejo na katero od domačih bank. Žal po tridesetih letih oziroma dvajsetih letih od dunajske pogodbe o sukcesiji, ki sta jo ratificirali obe državi (Slovenija leta 2001, Hrvaška junija 2004), problem še vedno ni razrešen, čeprav so se skladno z dunajsko pogodbo pričela pogajanja že leta 2001 s posredovanjem BIS banke iz Basla, ki pa se zaradi Hrvaške niso sklenila. Tu naj dodam, da je bila v vsem tem času vrsta sestankov tako med obema vladama kot tudi centralnima bankama. Še več, vodja misije IMF za Slovenijo Hans Flickenschild je predlagal, da Slovenija pripravi predlog rešitve in ga posreduje Hrvaški. BS in Ministrstvo za finance sta pripravila konkreten predlog, ga posredovala Hrvaški in IMF, vendar žal nanj ni bilo odgovora. Skupina guvernerjev, s katero sem se mesečno srečeval v Baslu, mi je predlagala, da angažiram danskega guvernerja Erika Hoffmeyerja za mediatorja. Slednji je prošnjo sprejel, proučil celotno gradivo in sporočil, da je pripravljen na tripartitni sestanek. Kljub dejstvu, da smo se za sestanek dogovorili v okviru IMF v Washingtonu, Hrvaška ni bila prisotna. Pozneje je bil še en poskus s pomočjo nizozemskega guvernerja, vendar žal tudi ta ni bil realiziran.

Ob takem razvoju dogodkov je imel novo iniciativo za razdelitev dolga novi srbski guverner Dragoslav Avramović, ki me je novembra 1994 povabil na razgovor v Budimpešto, ob priložnosti konference, ki jo je organizirala madžarska centralna banka ob svoji 70-letnici obstoja. Razgovora so se na moje povabilo udeležili tudi švicarski guverner Markus Lusser in belgijski guverner Alfons Verplaetse ter moj kolega viceguverner Kranjec. Pred vsemi je bil ponovljen srbski predlog o ruskem modelu delitve dolga, ki pa sva ga s kolegom Kranjcem takoj zavrnila.

Ob različnih dodatnih aktivnostih s številnimi institucijami in centralnimi bankami so naša prizadevanja leta 1995, ko je bila podpisana tudi daytonska pogodba za Bosno, končno prinesla rezultat: obe klavzuli sta bili odpravljeni, lociran in nelociran dolg sta bila razdeljena, na ta način si je RS odprla varno pot na tuje trge. Delež, ki ga je RS prevzela, je znašal 18 %, kar pomeni, da je bil nekaj večji od deleža, ki ga je ugotavljal na podlagi temeljite analize bivšega jugoslovanskega gospodarstva Mednarodni denarni sklad, ki je Sloveniji prisodil 16,39 % na dolgovih pri njem kot tudi na kapitalu pri njem.

Omeniti moram tudi, da je imela NBJ locirane zlate rezerve v Banki za mednarodne poravnave v Baslu, zaradi česar smo si prizadevali, da se to zlato NBJ ne vrne, se zadrži do nadaljnjega v Banki za mednarodne poravnave in se potem razdeli med vse novonastale centralne banke. Koliko zlata je bilo deponirano v banki, nam je uspelo izvedeti že 12. 4. 1991, ko je predsednik DZ France Bučar ob sodelovanju z Ottom von Habsburgom organiziral sestanek s tedanjim direktorjem BIS Alexandrom Lamfalussyem, ki smo se ga z naše strani udeležili podpredsednik vlade Jože Mencinger, finančni minister Marko Kranjec in jaz. Ob dolgoletnih prizadevanjih in pomoči, ki so nam jo nudili nemški, avstrijski, belgijski in švicarski guverner, smo tudi tu uspeli, tako da je BIS sledil našemu predlogu in zlato, v vrednosti nekaj sto milijonov dolarjev, razdelil med novonastale centralne banke, mimo pogajanj, ki jih je vodila Badinterjeva komisija. Ko je bil 1. 1. 1994 ustanovljen Evropski monetarni institut, kot predhodnik ECB, je njegovo vodenje prevzel prav Lamfalussy, njegov položaj v BIS pa Anglež Andrew Crockett. Razgovori s slednjim so se začeli znova, pri čemer nas je opozarjal na naslednja dejstva: da mora BIS vrniti zlato uradnemu deponentu, to je NBJ, da NBJ zatrjuje, da je to zlato še od Kraljevine Srbije in ne pripada SFRJ; nadalje, da naj Slovenija predloži pisni dogovor med njo in NBJ, kot sta to storili Češka in Slovaška ter premoženje razdelili po formuli 2 : 1, hkrati pa tudi, da se lahko poslužimo posebne arbitraže, ki velja po Statutu za BIS, pri čemer je vedno poudaril, da si je bivša Sovjetska zveza prizadevala pridobiti zlato po drugi vojni anektiranih baltskih držav, pa ji to ni uspelo in je BIS vrnila zlato slednjim, ko so postale zopet neodvisne samostojne države. Dodaten argument na naši strani je bilo tudi dejstvo, da je Slovenija že 13. januarja 1993 postala članica IMF, slednji pa je na podlagi tehtnih analiz predlagal formulo za razdelitev dolgov in premoženja na relaciji med njim in vsemi ostalimi bivšimi jugoslovanskimi republikami.

Skrbniški računi

Z razglasitvijo zunanje konvertibilnosti slovenske valute leta 1995 ter zaradi začetka predpristopnih pogajanj z EU in restriktivne denarne politike, je poslovanje s tujimi investitorji postajalo vedno intenzivnejše, saj so slednji sledili obema kategorijama: višji obrestni meri v Sloveniji zaradi stabilizacijskega procesa in letni realni apreciaciji tolarja. BS je bila že od tretjega četrtletja leta 1992 soočena s povečanimi kapitalskimi pritoki iz tujine. Že v letu 1994 so neto srednje- in dolgoročni kapitalski pritoki presegli 4,5 % BDP, pozneje so presegali celo vrednosti v azijskih državah v času 90. let. Če je želela BS v takih razmerah voditi napovedano politiko tečaja tolarja, spodbujati izvoz in s tečajem kot prvo ceno zniževati inflacijo, je morala poseči na trgu s t. i. »sterilizacijo«, kar pomeni, da je tovrstne kapitalske viške odkupila z izdajanjem novega denarja. Obenem je zaradi zmanjševanja inflacije izdala blagajniške zapise, s konkurenčno obrestno mero, s katerimi je dejansko uravnavala količino denarja v obtoku in na ta način nadaljevala s stabilizacijskim procesom.

Sterilizirana devizna intervenca BS je do začetka leta 1995, ko je bila valutna rizična premija še visoka, uspešno nevtralizirala apreciacijo tečaja, zaradi obsežnih finančnih pritokov, v tem obdobju so bili stroški interveniranja majhni. Po prvi polovici leta 1995 je valutna rizična premija zelo padla, zato se je učinkovitost sterilizacije zmanjševala. V takih razmerah je BS uvedla dva ukrepa: za angažiranje tujih finančnih kreditov s strani bank je bil uveden tolarski depozit, ki je bistveno spreminjal oportunitetne stroške take transakcije (asimetričen Tobinov zakon), in uvedeni so bili zunajbilančni skrbniški računi, ki so po svojem bistvu uvrščeni v neto zadolžitev v tujini.

Oba omenjena ukrepa sta bila sprejeta zaradi dveh vidikov: v Aziji je nastala t. i. »kriza azijskih tigrov« (Tajska, Singapur, Malezija, Filipini), in sicer prav zaradi obsežnih kapitalskih pritokov in pozneje enormnih odlivov. Tako je npr. Tajska sprejela ukrep, da so tuji investitorji na tajskem kapitalskem trgu, po prodaji svojih papirjev, dolžni imeti leto dni protivrednost v tajski valuti – »batih«, šele potem jo lahko konvertirajo v želeno tujo valuto. V tem času je prišlo do visoke devalvacije lokalne valute, pri čemer so tujci izgubili ogromno premoženja. Skrbniški računi v Sloveniji so zahtevali od bank, ki so konvertirale tuje prilive v tolarje, da devizni znesek držijo na skrbniškem računu in ga uporabijo v trenutku, ko se bo tuji vlagatelj odločil za transfer v tujino za ponovno konverzijo v želeno tujo valuto. Na ta način je bilo eliminirano tveganje, da bi v takih trenutkih prišlo do pomanjkanja deviz. Na začetku je ukrep BS zelo negativno odmeval na Ljubljanski borzi, ko pa je bilo tujcem pojasnjeno za kaj gre, se je izkazal za pravilno odločitev. Za ilustracijo naj navedem še naslednje: leta 1997 je monetizacija tujega kapitalskega priliva povečala t. i. širši denar za 140 milijard tolarjev, stroški devizne intervence so se izrazito povečali. Obseg tolarskih vrednostnih papirjev centralne banke se je samo leta 1997 povečal za štirikrat in konec istega leta že presegel 50 % primarnega denarja.

Sterilizirana devizna intervenca je vse do leta 1998 preprečevala prevelike finančne pritoke iz tujine. Ker je bil denar določen eksogeno, je bila rast tolarskih kreditov (ponudba denarja) v obdobju po letu 1993 praviloma odvisna od učinkovitosti sterilizirane devizne intervence. Čim bolj je bila sterilizacija učinkovita, manjša je bila apreciacija tečaja, in manjši kot je bil finančni pritok iz tujine, tem večja je lahko bila, pri ostalih enakih pogojih gospodarjenja, rast tolarskih kreditov.

V takih razmerah se je večkrat razpravljalo o uvedbi fiksnega tečaja tolarja, vendar je BS poudarjala, da morajo biti za verodostojno fiksiranje tečaja obrestne mere in inflacija iste velikosti kot v gospodarstvih z valuto, na katero bi bil vezan tolar, saldo tekočih transakcij pa bi moral biti vzdržen. Zato je le z neposrednimi omejitvami finančnih tokov mogoče nadomestiti odstopanje kakšne omenjenih predpostavk za vzdržno fiksiranje tečaja.

Naj dodam, da so nekatere banke delovale celo proti ukrepom BS, vendar so bile v vseh teh primerih izrečene stroge finančne sankcije (tudi do 2 milijona nemških mark), kot tudi odvzem licence poslovodjem.

Bankrot Rusije avgusta 1998 in vpliv na poslovanje na tujih trgih

Velika pričakovanja finančnih trgov, kot tudi evropske javnosti, povezana s prihodom nove valute evra, je nepričakovano pretresla ruska kriza z razglasitvijo bankrota.

Ko se je zaključila »kriza azijskih tigrov«, je prišlo na svetovnih trgih do novih problemov, ki so se med drugim kazali tudi v veliki cenitvi borznih artiklov in posebej nafte. Cena za slednjo se je spustila na le 9 dolarjev za sod. Rusija kot izvoznica surovin in ne končnih izdelkov je bila s tem zelo prizadeta, kar je posledično pripeljalo do razglasitve bankrota, kar je pomenilo, da ni mogla več odplačevati dolga. Ta dogodek je zelo pretresel svetovne trge, predvsem pa vse tujce, ki so vlagali v rusko gospodarstvo. Zaradi strahu je prišlo do nenapovedanih umikov tujih vlagateljev, predvsem iz bivših držav SEV-a, za ilustracijo, iz sosednje Madžarske so tujci v mesecu dni transferirali domov 1,5 milijarde dolarjev.

Do velikih sprememb je prišlo tudi na nekaterih deviznih trgih, predvsem manjših in srednjih držav. Med njimi je zelo odmeval primer Danske, ki je doživela napad na krono, pri čemer je centralna banka izgubila velike zneske deviznih rezerv, ker je branila njen tečaj. V taki situaciji jo je rešila novo ustanovljena ECB, s katero je stopila v znani mehanizem ERM 2, v katerem je še danes, saj ima, kot vemo, Danska za evro »opt out« klavzulo in na dosedanjih referendumih se večina še ni izrekla za evro.

V takih razmerah in ob kritiki, ki jo je IMF doživel že ob »krizi azijskih tigrov«, da kljub različnim analizam in kontroli ne naredi dovolj za varnost tujih naložb, je IMF ponudil BS poseben instrument, t. i. »credit contingency line«, v vrednosti 500 milijonov dolarjev, ki naj bi ga slednja uporabila v primeru špekulativnih napadov na slovenski tolar. Na vprašanje IMF, kako naj bi bila na trgu ocenjena taka transakcija, je slednji odgovoril, da mora to presoditi Slovenija sama. Ko sem o tovrstni ponudbi seznanil guvernerje v BIS, je večina tako ponudbo ocenila za zelo rizično oziroma, kot je bilo rečeno, bi lahko slednja celo spodbudila tujce in domače varčevalce k transferjem denarja iz domačih bank. Po dolgi diskusiji Sveta BS je tudi slednji sledil večinski oceni v BIS ter se IMF zahvalil za izkazano pripravljenost in zaupanje.

Tveganje je ostalo in njegova dimenzija težko izmerljiva. Vedno smo se zavedali, da je zaupanje domačega prebivalstva najpomembnejše in slednjega ne smemo izgubiti. V Zakonu o deviznem poslovanju je bilo med drugim tudi določilo, »da če devizne rezerve države v enem tednu padejo za več kot 10 %, imata vlada in BS pravico sprejeti omejevalne ukrepe, povezane z razpolaganjem z devizami, scenarij ,ki je bil znan iz Jugoslavije«. Po dolgih diskusijah in analizah smo prišli do predloga, da povprašamo pet tujih bank, če so pripravljene z nami skleniti »gentlemen's agreement«, ki naj bi z njihove strani predstavljal zavezo, da bi nam v primeru napada na domače banke, v zvezi z deviznim varčevanjem, priskočile na pomoč s kreditno linijo, da bi na ta način korektno izpolnili pogodbene zahteve varčevalcev in na ta način ne bi bilo treba sprejemati nikakršnih omejitev. Vseh pet bank je bilo pripravljeno skleniti tovrsten dogovor, ki je hkrati zahteval plačilo minimalne »provizije za pripravljenost«. V končni fazi smo tovrstno pogodbo podpisali s tremi bankami, pri čemer domačega trga nismo seznanili o tovrstnem sodelovanju. Lahko ugotovim, da na trgu nikdar ni prišlo do panike, ki bi povzročila nenapovedano dvigovanje deviz in s tem aktiviranje pogodbenega razmerja.

Reforma plačilnih sistemov

Kot sem omenil že uvodoma, je imela Jugoslavija na področju plačil »sui generis sistem«, ki je pomenil naslednje: poslovne banke so imele račune pri SDK, prav tako pravne osebe. Fizične osebe so imele dinarske in pozneje tolarske račune v poslovnih bankah, prav tako pa tudi devizne. Pravne osebe so imele devizne račune pri poslovnih bankah, v nekaterih izjemah pa celo direktno v tujini (izvajanje investicijskih del v tujini). Poslovne banke so imele devizne račune pri tujih bankah, v državah, v katerih je bila valuta zakonito plačilno sredstvo.

Glede na to, da je bil SDK neke vrste »državni kontrolor in varuh državnega premoženja«, je diskusija o reformi plačilnih sistemov naletela na velike težave in nezaupanje, s pripombo, da bomo na ta način izgubili kontrolo in pregled nad transakcijami. Na drugi strani je bilo BS jasno od vsega začetka, da morajo imeti banke račun pri njej, kajti le centralna banka lahko »dela denar iz nič – ex nihilo« in nihče drug. Zgodilo se je tudi v Sloveniji, da je nekega dne SDK dovolil eni od bank, da je »šla na računu v minus«, kar je dejansko pomenilo emitiranje novega denarja mimo centralne banke. SDK je podal pojasnilo, da sicer ne bi vsi upokojenci prejeli pokojnine. BS je seveda tako nezakonito dejanje ostro obsodila, zaradi česar je prišlo do temeljite diskusije na Odboru za denarno politiko. Razprava je marsikomu »odprla oči«, da je razumel smisel kreiranja denarja in monopola, ki ga ima na tem področju le centralna banka.

Naslednji problem so predstavljale tudi informacije, ki so neuradno prihajale iz SDK o likvidnosti posameznih bank, kar je bilo še posebej občutljivo, ko je leta 1996 šla v stečaj Triglav banka. Tudi v tem primeru je morala BS uporabiti vso avtoriteto in hkrati argumente, ki so pojasnjevali škodo in nevarnost tovrstnih informacij. Vsi ti dogodki in še nekateri drugi so pripomogli k dodatnemu razumevanju vloge ene in druge institucije ter pri končni odločitvi, da so računi poslovnih bank prišli v BS, računi podjetij pa v poslovne banke.

Ta dogodek je predstavljal hkrati velik »logistični in tehnični problem«, zahteval pa je tudi nov informacijski pristop. Pri slednjem je BS angažirala irsko firmo »Logico«, ki je takrat že sodelovala z Evropskim monetarnim inštitutom, predhodnikom ECB, kot tudi z irsko centralno banko. Celotna reforma je bila tako uspešno realizirana leta 1997, v zadovoljstvo BS in večine tržnih udeležencev.

Sodelovanje med Vlado Republike Slovenije oziroma državnim zborom in Banko Slovenije

Skladno s pozitivno zakonodajo sta bili vlada in BS sicer neodvisni instituciji in hkrati obe odgovorni državnemu zboru. Odbor za denarno politiko je imel številne seje, na katerih je diskutiral ukrepe denarne politike, se z njimi seznanjal in postavljal vrsto vprašanj, njegovi predstavniki so bili tudi vabljeni na seje Sveta BS. Ob sprejemanju državnega proračuna je DZ 8 let vabil guvernerja, da pri začetni razpravi o predlogu proračuna poda mnenje BS z vidika denarne politike. Kar zadeva vlado, je bilo sodelovanje med BS in Ministrstvom za finance zelo uspešno, z namenom iskanja optimalnih rešitev v dani situaciji. Minister se je več ali manj redno udeleževal sej Sveta BS, imel je pravico diskusije, brez pravice glasovanja.

Neformalna srečanja so bila pogosta tudi med predsednikom vlade in guvernerjem. Pri slednjih je prišlo na eni strani do izmenjave mnenj, obojestranskega informiranja, vse z namenom, da bi denarna politika skupaj s proračunsko dajala čim boljše rezultate, tako z vidika stabilizacije kot gospodarske rasti in splošnega napredka.

Do različnega pogleda na reševanje stanovanjske problematike med vlado in BS je prišlo pri sprejetju t. i. »stanovanjske sheme« leta 1999, katere bistvo je bilo v tem, da je vlada spodbudila varčevanje za stanovanja z vplačilom mesečnih zneskov, za katerega se je odločil posameznik glede na svojo finančno sposobnost. Od slednjega se je zahtevalo, da je varčeval vsaj pet let, po petih letih pa je lahko zaprosil za stanovanjski kredit pod ugodnejšimi pogoji, slednji so bili še ugodnejši, če je varčeval 10 let. Tudi večina poslovnih bank je pristopila k taki rešitvi in zavezi, da bodo stanovanjske kredite za tovrstne varčevalce obravnavale pod ugodnejšimi pogoji. Hkrati je varčevalec imel pravico, da se je lahko na dnevni osnovi odločil, da prekine varčevanje in zahteva izplačilo celotnega privarčevanega denarja. Taka pravica je seveda predstavljala za banke tveganje oziroma je z vidika likvidnostnega tveganja imela podoben značaj kot sredstva na vpogled. Na tako ureditev je BS posebej opozorila vlado, da slednja nima pravice predpisovati, da se tovrstna sredstva obravnavajo brez obvezne rezerve, kot so tovrsten status imele dolgoročne vloge, ter da je »inštrument obvezne rezerve« v izključni pristojnosti centralne banke in ne vlade. Žal vlada ni spremenila svoje odločitve, zato je tovrstno ureditev BS preverjala pred Ustavnim sodiščem RS, ki je odločilo v korist BS. Od tega dogodka dalje me DZ ni več vabil na sejo, ko je bil predstavljen proračun za naslednje leto, z drugimi besedami – BS kljub dolgoletni praksi ni imela več možnosti, da poda svoje mnenje k vsebini proračunskega predloga pred državnim zborom.

Meseca julija 1999 je Slovenija uvedla davek na dodano vrednost, ki je že pred tem imel velike posledice tudi za dogajanje na denarnem področju. Do uvedbe DDV je bila kreditna rast nebančnega sektorja v Sloveniji zmerna, med 6 in 8 % letno, pred uvedbo davka pa je zelo porastla, predvsem kar zadeva prebivalstvo, ki se je začelo zadolževati za trajnejše dobrine, zlasti za avtomobile, običajno na srednji rok, kar pomeni za 5 let. Vpliv davka na cenovna gibanja je bil očiten; 20-odstotna davčna obremenitev je sicer imela vpliv na vse cene, tako da se je letna inflacija povečala na 7–9 % in se je ponovno znižala pod 4 % v letu 2001. Ob teh dejstvih je vidno, da so se ti krediti s tako ročnostjo odplačali spomladi leta 2004, pred vstopom Slovenije v EU, kar je vplivalo na novo kreditno rast, skupaj z možnostjo, ki jo je ponujala »stanovanjska shema«. V vsem tem obdobju pa na splošno ni prišlo do še večjega porasta kreditiranja, in sicer zaradi restriktivne denarne politike z višjo obrestno mero, kot je bila v državah Zahodne Evrope, ter procesa privatizacije podjetij, ki je posledično vplival na njihovo investicijsko dejavnost, ki je bila zaradi lastninskega spreminjanja simbolična.

Dne 1. 5. 2004 je Slovenija postala članica EU in istega leta je na podlagi minimalnega petletnega varčevanja v okviru »stanovanjske varčevalne sheme prišlo na trg 23.000 varčevalcev z namenom, da pridobijo kredit za nakup stanovanj oziroma investicije v nepremičnine.

Sklepne ugotovitve

Razglasitev samostojne slovenske države je bila veliko zgodovinsko dejanje, soočeno s številnimi odprtimi vprašanji in tveganji, tudi na denarnem področju. BS se je od vsega začetka zavedala, da bo vzpostavitev denarne stabilnosti težak in dolgotrajen proces, ki bo uspešen, če bo imel čim širšo podporo večine udeležencev na trgu. Za denar je namreč značilno, da so za strah in paniko dovolj že vznemirjajoče novice, za zaupanje pa so potrebna konkretna dejanja, povezana z obljubami in časovno izpolnitvijo. Prav na tem področju je BS dala naši skupni prosperiteti najpomembnejši prispevek. Zaupanje prebivalstva v novo slovensko valuto je bilo iz leta v leto večje, tolar je postal hranilec vrednosti, njegov tečaj nasproti tujim valutam kot prva cena doma, pa hkrati spodbuda našemu gospodarstvu na tujih trgih, ki so hkrati kazali uspešnost domačih subjektov v konkurenci s tujimi tekmeci. Ta dejstva je potrjevalo tudi merjenje javnega mnenja, ki je tolarju in centralni banki kot instituciji izkazovalo eno najvišjih stopenj zaupanja v Sloveniji. Vse to je pomenilo za BS največje priznanje in potrditev, da je bila denarna politika uspešna in zaupanja vredna.

Ob vseh teh dogodkih, iskanju rešitev za vrsto problemov, gre v prvi vrsti zahvala tako članom Sveta BS kot tudi vsem ostalim zaposlenim, ki so s svojim znanjem, vrednotami in odgovornostjo pripomogli, da je celoten proces prehoda iz starega družbenega modela v nov tržni sistem potekal čim bolj uspešno v smeri evropske stabilnosti in njenih »terms of trade«. Razvoj v samostojni državi je potekal vzporedno z nastajanjem »Evropske monetarne unije«, kateri je dala pravni temelj maastrichtska pogodba, ki je bila podpisana februarja 1992. Začetek predpristopnih pogajanj z EU, tesno sodelovanje z mednarodnimi institucijami in centralnimi bankami, predvsem pa njihove praktične izkušnje na denarnem področju, so v veliki meri pripomogle pri izvajanju denarne politike v dnevni praksi in k boljšemu razumevanju pri ljudeh.

Še na nekaj velja spomniti: človeške težave in slabosti, včasih povezane s premajhno mero previdnosti, drugič z iskanjem lastnega uspeha pred skupnim, z zavedanjem, da vsaka informacija, ki prihaja iz centralne banke, lahko pomeni materialne koristi ali škodo, so po dveletni razpravi pripeljale do sprejema »etičnega kodeksa«, katerega sprejem je bil še pomembnejši, ker so k njemu pristopili tudi člani Sveta BS, čeprav niso bili v delovnem razmerju. Prav kodeks in spoštovanje njegove vsebine sta dala »živemu kapitalu«, ki je v vseh institucijah najpomembnejši, še večjo vrednost, pomen in odgovornost.

Ne gre prezreti niti sklepa Sveta BS, na podlagi katerega se je ustanovila Komisija za raziskovalno delo. V okviru njene dejavnosti so se na eni strani vsako leto podeljevale štipendije za redni študij na Ekonomski in Pravni fakulteti ter štipendije za podiplomski študij doma in v tujini. Vsako leto, na dan obletnice izdaje prvega slovenskega denarja, je BS podeljevala nagrade in priznanja za najboljša diplomska dela, katere predloge je pripravila že omenjena komisija. Številni nagrajenci so našli svojo prvo zaposlitev prav v BS, na ta način obogatili teoretično znanje celotnega kolektiva, sami pa pričeli z delom doma in v tujini, pridobivati praktične izkušnje na denarnem ter širšem bančnem in finančnem področju.

Naj ob zaključku zato omenim, da nagrado v znesku 10.000,00 nemških mark, ki mi jo je 19. 12. 1994 podelil »Wirtschaftspolitischer Club Bonn« za uspešno izvajanje denarne politike, in ki sem jih v celoti podaril otroškemu oddelku UKC, kot tudi odlikovanje predsednika republike z zlatim častnim znakom svobode za izjemne zasluge pri uvedbi in uveljavitvi slovenskega monetarnega sistema ob osamosvajanju RS, ki sem ga prejel 22. 6. 2001, razumem kot priznanje vsem, s katerimi sem sodeloval in si prizadeval za doseganje zastavljenih ciljev. Še enkrat hvala za izkazano zaupanje in sodelovanje.