Plačila in infrastruktura

Vprašanja in odgovori

    PRIDOBIVANJE PODATKOV O RAČUNIH

  • Kje lahko pridobim podatke o transakcijskih računih in njihovih imetnikih?

    Podatki o transakcijskih računih in njihovih imetnikih so na voljo v registru transakcijskih računov, ki ga upravlja Agencija Republike Slovenija za javnopravne evidence in storitve (AJPES). Informacije o načinu pridobitve podatkov iz omenjenega registra so na voljo na spletni strani AJPES.

  • Kje lahko pridobim podatke o stanju in prometu na transakcijskih računih?

    S podatki o stanjih in prometu na transakcijskih računih razpolagajo (poslovne) banke in hranilnice, ki posamezen račun vodijo.

  • Kje lahko pridobim podatke o depozitnih računih in njihovih imetnikih?

    Depozitni računi so računi posebne vrste, vodijo jih nekatere banke in hranilnice. Depozitni računi po definiciji niso transakcijski računi, saj jih ni mogoče uporabljati za namene izvrševanja plačilnih transakcij in za druge namene, povezane z opravljanjem bančnih storitev za uporabnika, temveč gre v primeru depozitnih računov za strogo namenske račune.

    Ker pri depozitnih računih ne gre za transakcijske račune, se podatki o takšnih računih ne vodijo v registru transakcijskih računov, ki ga upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES). S podatki o takšnih računih (in njihovih imetnikih) torej razpolagajo zgolj (poslovne) banke in hranilnice, ki takšne račune vodijo.

  • Kje lahko pridobim podatke o računih v tujini? Ali tudi v tujini obstajajo registri bančnih (transakcijskih) računov?

    Register transakcijskih računov, ki ga upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES), ne zajema podatkov o odprtih računih fizičnih in pravnih oseb pri bankah v tujini.

    Z informacijami o tem, ali tudi v tujini obstajajo registri bančnih (transakcijskih) računov po vzoru registra, ki ga vodi AJPES, Banka Slovenije ne razpolaga.

    ODPIRANJE/ZAPIRANJE (TRANSAKCIJSKIH) RAČUNOV

  • Ali je banka v skladu z zakonom dolžna odpreti transakcijski račun na zahtevo uporabnika plačilnih storitev? Ali lahko banka uporabniku plačilnih storitev zavrne odprtje transakcijskega računa?

    Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih, ki ureja to področje, načeloma ne pozna omejitev v zvezi z odpiranjem transakcijskega računa pri banki (oziroma hranilnici). Ob tem pojasnjujemo, da gre pri odpiranju transakcijskega računa za poslovno odločitev banke, ali bo z določeno stranko poslovno sodelovala, ali ne. Posamezna banka lahko torej zaradi poslovne politike zavrne sodelovanje s posameznikom, ki ima npr. blokiran transakcijski račun pri kateri od drugih bank ali ima neizpolnjene obveznosti do banke na podlagi morebitnega predhodnega poslovnega razmerja med njima oziroma ima banka na splošno slabe poslovne izkušnje z določenim posameznikom.

    Ne glede na zgoraj navedeno splošno ureditev pa ima potrošnik pod določenimi pogoji možnost dostopa do osnovnega plačilnega računa. Do osnovnega plačilnega računa je v skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih upravičen vsak potrošnik, ki zakonito prebiva v Evropski uniji, vključno s potrošnikom brez stalnega naslova in prosilcem za azil ter potrošnikom, ki mu dovoljenje za bivanje ni bilo odobreno, vendar njegov izgon iz pravnih ali dejanskih razlogov ni mogoč. Prošnjo za odprtje osnovnega plačilnega računa mora banka (oziroma hranilnica) zavrniti, kadar bi odprtje takšnega računa povzročilo kršitev določb zakona, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma. Poleg tega pa ima banka možnost, da zavrne prošnjo potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa tudi (in samo) v primerih, ki so izrecno določeni z zakonom, in sicer:

    • če potrošnik že ima plačilni račun pri banki v Republiki Sloveniji, ki mu omogoča uporabo plačilnih storitev, ki so na voljo v okviru osnovnega plačilnega računa (razen kadar potrošnik navede, da je bil obveščen o tem, da bo ta plačilni račun zaprt), torej če ima že plačilni račun, ki mu omogoča enak nabor storitev kot osnovni plačilni račun;
    • če potrošnik krši ali je v zadnjih treh letih kršil pogodbeno obveznost do banke;
    • če ima banka informacije, da je na plačilnem računu potrošnika, vključno z osnovnim plačilnim računom, zaradi pomanjkanja denarnih sredstev na tem računu, vzpostavljena evidenca o neizvršenih sklepih za izvršbo ali prisilno izterjavo.


    Za več informacij o osnovnem plačilnem računu glej tudi odgovor na vprašanje o osnovnem plačilnem računu.

  • Ali lahko banka uporabniku plačilnih storitev enostransko zapre njegov transakcijski račun?

    Vodenje transakcijskega računa temelji na pogodbenem odnosu med imetnikom računa (uporabnikom plačilnih storitev) in banko (ponudnikom plačilnih storitev). Glede na to, da gre v tem primeru za pogodbo civilnega prava, lahko katerakoli stranka (pod pogoji, določenimi v pogodbi) prekine pogodbeno razmerje (zapre transakcijski račun). Pri zapiranju transakcijskega računa gre torej za odločitev pogodbenih strank o prekinitvi (odpovedi) pogodbenega razmerja (z odpovednim rokom). Zaprtje transakcijskega računa (odpoved pogodbe) mora biti opredeljeno v splošnih pogojih ponudnika plačilnih storitev, ki največkrat določajo, da lahko obe stranki enostransko kadarkoli (z odpovednim rokom) odpovesta pogodbo (zapreta račun). Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih določa, da odpovedni rok za odstop uporabnika plačilnih storitev od pogodbe ne sme biti daljši od enega meseca, medtem ko mora biti odpovedni rok za odstop ponudnika plačilnih storitev od pogodbe najmanj dva meseca.

    V primeru osnovnega plačilnega računa pa velja, da lahko banka (oziroma hranilnica) enostransko odpove pogodbo za dostop do osnovnega plačilnega računa le v primerih, ki so izrecno navedeni v Zakonu o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih, in sicer:

    • če je potrošnik osnovni plačilni račun namerno uporabljal za nezakonite namene;
    • če na osnovnem plačilnem računu več kot 24 zaporednih mesecev ni bilo nobene transakcije;
    • če je potrošnik predložil netočne informacije, da bi pridobil pravico do osnovnega plačilnega računa, kadar na podlagi točnih informacij takšne pravice ne bi pridobil;
    • če potrošnik ne prebiva več zakonito v Evropski uniji;
    • če potrošnik naknadno odpre plačilni račun pri drugi banki, ki mu omogoča uporabo plačilnih storitev, ki so na voljo v okviru osnovnega plačilnega računa;
    • če potrošnik krši ali je v zadnjih treh letih kršil pogodbeno obveznost do banke;
    • pod pogoji, ki jih glede odstopa od pogodbe določa drug zakon.


    Za več informacij o osnovnem plačilnem računu glej tudi druga vprašanja in odgovore.

  • Kaj je osnovni plačilni račun, kdo je upravičen do njega in katere storitve vključuje?

     

    Osnovni plačilni račun je oblika transakcijskega oziroma plačilnega računa, do katerega ima v skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih pravico vsak potrošnik, ki zakonito prebiva v Evropski uniji, vključno s potrošnikom brez stalnega naslova in prosilcem za azil ter potrošnikom, ki mu dovoljenje za bivanje ni bilo odobreno, vendar njegov izgon iz pravnih ali dejanskih razlogov ni mogoč. Banka (oziroma hranilnica) mora oziroma lahko zavrne prošnjo potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa le v primerih, ko zakon to izrecno določa, prav tako pa posebna pravila veljajo tudi glede enostranske odpovedi pogodbe s strani banke. 

    Osnovni plačilni račun mora v skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih vključevati vsaj storitve, potrebne za odprtje, vodenje in zaprtje plačilnega računa; storitve, ki omogočajo polog sredstev na plačilni račun in dvig gotovine s plačilnega računa v Evropski uniji na bančnem okencu ali na bankomatih med obratovalnim časom banke ali izven njega; izvrševanje domačih in čezmejnih direktnih obremenitev, plačilnih transakcij s plačilno kartico, vključno s spletnimi plačili, in izvrševanje domačih in čezmejnih kreditnih plačil, vključno s trajnimi nalogi, na terminalih, okencih in prek spletnih storitev banke.

  • Ali je osnovni plačilni račun brezplačen?

    Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih določa, da lahko banka (oziroma hranilnica) v zvezi z zagotavljanjem osnovnega plačilnega računa te storitve nudi brezplačno ali pa zaračunava le primerno nadomestilo. V primeru, da se banka odloči zaračunavati nadomestilo, mora le-to določiti v skladu s Sklepom o značilnostih osnovnega plačilnega računa in načinu izračuna višine primernega nadomestila za zagotavljanje osnovnega plačilnega računa.

  • Kako poteka postopek zamenjave plačilnega računa?

    Vsak potrošnik ima možnost zamenjave plačilnega računa, odprtega pri ponudniku plačilnih storitev v Republiki Sloveniji. Zamenjavo mu omogoča ponudnik plačilnih storitev v skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih, kjer je podrobneje opredeljen postopek zamenjave plačilnega računa, s tem povezana nadomestila ter odgovornosti ponudnika plačilnih storitev, ki je udeležen v postopku zamenjave.

  • Ali lahko slovensko podjetje odpre transakcijski račun pri banki v tujini?

    Slovenska zakonodaja ne pozna izrecne prepovedi poslovanja preko računa v tujini in je po mnenju Banke Slovenije takšno ravnanje dopustno.

    V zvezi s tem vprašanjem sta sicer relevantni predvsem dve določbi Zakona o davčnem postopku. Omenjeni zakon predpisuje, da »morajo pravne in druge osebe, samostojni podjetniki posamezniki, posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, upravni in drugi državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune, odprte pri ponudnikih plačilnih storitev«. Da bi se zagotovilo nakazovanje na transakcijske račune, isti zakon nadalje predpisuje, da »morajo imeti osebe iz 31. člena tega zakona pri ponudniku plačilnih storitev odprt transakcijski račun«, pri čemer pa Zakon o davčnem postopku ne določa izrecno, da mora poslovni subjekt odpreti račun pri banki (oziroma hranilnici) v Republiki Sloveniji, temveč določa le, da mora poslovni subjekt odpreti račun, s katerim posluje, tj. transakcijski račun. V zvezi z izpostavljenima določbama poudarjamo, da Banka Slovenije ni pristojna za tolmačenje davčnih predpisov, zato svetujemo, da se za uradna pojasnila glede omenjenih zahtev obrnete na Ministrstvo za finance ali Finančno upravo Republike Slovenije.

    Je pa Banka Slovenije pristojna za nadzor nad izvajanjem določb Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih, ki opredeljuje pojem transakcijskega računa. Iz omenjene opredelitve pa izhaja omejitev vodenja takšnih računov na banke (in hranilnice) v Republiki Sloveniji: »Transakcijski račun je plačilni račun, ki ga odpre banka s sedežem v Republiki Sloveniji ali podružnica banke države članice v Republiki Sloveniji v imenu enega ali več uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij in za druge namene, povezane z opravljanjem bančnih storitev za uporabnika«. V zvezi s tem pojasnjujemo, da je transakcijski račun v Zakonu o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih opredeljen kot plačilni račun pri banki v Republiki Sloveniji izključno z namenom, da se v povezavi s temi računi vzpostavi obveznost domačih bank in hranilnic glede poročanja teh računov v register transakcijskih računov pri Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve. Namen registra je predvsem zagotavljanje podatkov o transakcijskih računih, na katerih se lahko opravlja izvršba. Namen omenjene opredelitve transakcijskega računa je bil zajeti le plačilne račune, odprte pri bankah oziroma podružnicah v Republiki Sloveniji. Ni pa namen Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih, da le tem računom, ki so odprti pri bankah v Republiki Sloveniji, prizna uporabnost za namene prejemanja plačil poslovnih subjektov v smislu Zakona o davčnem postopku, zato se zgoraj omenjenih določb Zakona o davčnem postopku po mnenju Banke Slovenije ne bi smelo brati v smislu definicije transakcijskega računa iz Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih, predvsem ob upoštevanju dejstva, da relevantna evropska zakonodaja in različne pobude stremijo k prosti izbiri ponudnika plačilnih storitev na skupnem evropskem trgu.

    V zvezi s tem opozarjamo, da davčni predpisi določajo zahtevo za poročanje podatkov o odprtih računih pri bankah v tujini. Zakon o finančni upravi določa, da morajo tako pravne kot tudi fizične osebe za namene davčnega registra med drugim zagotavljati tudi podatke o številkah računov, odprtih pri bankah zunaj Republike Slovenije. Omenjeni zakona določa, da mora oseba, ki je vpisana v davčni register, v 8 dneh po nastanku spremembe vpisanih podatkov v davčnem registru obvestiti pristojni finančni urad o vseh spremembah, ki jih finančni urad ne pridobi po uradni dolžnosti na podlagi podatkov iz drugih registrov in evidenc. Za podrobnejše informacije o postopku in načinu prijave računa, odprtega pri banki v drugi državi, se obrnite na pristojni finančni urad.

  • Ali lahko bodisi plačnik ali prejemnik plačila pogojujeta izvršitev plačilnih transakcij na plačilni račun, odprt pri ponudniku plačilnih storitev v Republiki Sloveniji?

    Uredba o uvajanju tehničnih zahtev za kreditne prenose in direktne obremenitve v eurih, ki za Slovenijo (kot državo članico Evropske unije) velja neposredno, izrecno določa, da plačnik, ki želi izvršiti kreditni prenos prejemniku plačila, ki ima odprt račun v Evropski uniji, ne sme navesti države članice, v kateri se naj bi ta plačilni račun nahajal. To pomeni, da plačnik ne sme pogojevati prejemniku plačila, na kateri račun mu bo nakazal denarna sredstva, pod pogojem, da ima prejemnik plačila odprt račun v Evropski uniji in je ta dostopen v skladu z Uredbo o uvajanju tehničnih zahtev za kreditne prenose in direktne obremenitve v eurih. Ta dodatno določa, da prejemnik plačila, ki sprejema kreditni prenos ali uporablja direktno obremenitev za unovčenje sredstev od plačnika, ki ima odprt račun v Evropski uniji, ne sme navesti, v kateri državi članici naj bo odprt plačilni račun plačnika.

  • Ali moram imeti kot samostojni podjetnik ločen transakcijski račun za poslovanje ali zadostuje en (t. i. »osebni«) transakcijski račun?

    Zakon o davčnem postopku od samostojnih podjetnikov ne zahteva več, da morajo imeti za namene v zvezi z opravljanjem dejavnosti ločen transakcijski račun. Samostojni podjetnik lahko ima samo en transakcijski račun, mora pa banka pri odprtju transakcijskega računa pri komitentu preveriti, za kakšen namen namerava uporabljati transakcijski račun, ter potem temu ustrezno označiti transakcijski račun za potrebe vodenja registra transakcijskih računov.

  • Ali lahko samostojni podjetnik za potrebe poslovanja pri banki odpre t. i. »osebni« transakcijski račun in se takšen transakcijski račun objavi v registru transakcijskih računov, ki ga vodi Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve?

    Uvodoma pojasnjujemo, da glede odpiranja transakcijskih računov, razen v primeru osnovnih plačilnih računov, s strani bank (in hranilnic) ni posebnih zakonskih obveznosti. Pri odpiranju transakcijskega računa gre torej za poslovno odločitev banke, ali bo z določeno stranko poslovno sodelovala ali ne. V zvezi s tem je treba poudariti, da Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih, ki ureja pojem transakcijskega računa, ne opredeljuje različnih vrst transakcijskih računov, kot so npr. »osebni« ali »poslovni« transakcijski računi, in torej bankam ne nalaga obveznosti odpiranja posebne vrste transakcijskega računa, temveč so dolžne banke transakcijski račun zgolj ustrezno označiti za potrebe vodenja registra transakcijskih računov, kakor je pojasnjeno v nadaljevanju.

    Ločevanje transakcijskih računov fizičnih oseb in poslovnih subjektov posredno izhaja iz Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih, v skladu s katerim morajo banke Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) tekoče zagotavljati podatke za vzpostavitev in vodenje registra transakcijskih računov. Za ta namen Akt o vzpostavitvi in vodenju registra transakcijskih računov določa označevanje vrst računov, medtem ko so v prilogi Akta opredeljene oznake vrste računa glede na status imetnika računa ali glede na lastnosti sredstev na računu.

    Kadar je imetnik transakcijskega računa subjekt vpisa v poslovni register (mednje sodijo tudi samostojni podjetniki oziroma zasebniki) in gre torej za transakcijski račun, ki se uporablja za namene poslovanja tega subjekta, mora biti takšen transakcijski račun s strani bank v skladu z Aktom označen z oznako vrste računa T. Takšni računi se namreč vodijo v poslovnem delu registra transakcijskih računov in so javni. Transakcijski računi fizičnih oseb pa so označeni z oznako vrste računa A in gre za osebne podatke, za dostop do katerih veljajo pravila, ki jih določa Zakon o varstvu osebnih podatkov, in ki torej niso javno dostopni. Ob tem je potrebno upoštevati določbe Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih in Akta o vzpostavitvi in vodenju registra transakcijskih računov, ki določajo, da so podatki o transakcijskih računih samostojnih podjetnikov in zasebnikov, vpisanih v Poslovni register Republike Slovenije, javni in brezplačno dostopni preko AJPES.

    V smislu zakonskih obveznosti bank je torej v primeru poslovnega dogovora med banko in komitentom za odprtje novega transakcijskega računa izhodiščna obveznost banke ta, da pri komitentu najprej preveri namen odpiranja transakcijskega računa (torej, za kakšen namen namerava komitent uporabljati transakcijski račun) ter potem temu ustrezno označi transakcijski račun za potrebe zgoraj omenjenega registra. Transakcijski računi, ki jih za namen poslovanja odprejo subjekti vpisa v Poslovni register Republike Slovenije (med katere sodijo tudi podjetniki posamezniki, ne glede na to, ali gre pri odpiranju transakcijskega računa v praksi morebiti za t. i. »osebni« ali »poslovni« transakcijski račun), morajo biti v skladu z veljavno zakonodajo ustrezno označeni (oznaka T). Kakšen transakcijski račun bo banka dejansko odprla, pa je poslovna odločitev banke oziroma predmet dogovora med njo in njenim komitentom (banka je račun dolžna zgolj ustrezno označiti glede na informacije, ki jih prejme od komitenta).

    OPRAVLJANJE PLAČILNIH STORITEV

  • Kaj pomeni izraz domača plačilna transakcija (domače plačilo)?

    Domača plačilna transakcija je v skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih plačilna transakcija, pri kateri plačnikov ponudnik plačilnih storitev in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev ali edini ponudnik plačilnih storitev opravijo plačilne storitve za plačnika in prejemnika plačila na območju Republike Slovenije.

  • Kaj pomeni izraz čezmejna plačilna transakcija (čezmejno plačilo)?

    Čezmejna plačilna transakcija je v skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih plačilna transakcija, pri kateri plačnikov ponudnik plačilnih storitev in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev opravita plačilne storitve za plačnika oziroma prejemnika plačila na območju različnih držav članic EU. Plačilna transakcija se izvrši čezmejno tudi v primeru, če isti ponudnik plačilnih storitev opravi plačilne storitve za plačnika v eni državi članici in za prejemnika plačila v drugi državi članici.

  • Tuji poslovni partner mi je sporočil, da mu moram poslati svoj IBAN in BIC svoje banke. Kaj je IBAN? Kaj je BIC?

    IBAN je kratica za izraz "International Bank Account Number" (mednarodna številka bančnega računa) in omogoča enolično identifikacijo bančnega računa pri izvajanju plačilnega prometa, saj je iz IBAN mogoče razbrati državo ponudnika plačilnih storitev, ponudnika plačilnih storitev (banko), ki račun vodi, in imetnika računa. Več o tem si lahko preberete na spletni strani Banke Slovenije.

    BIC je identifikacijska koda ("Business Identifier Code", v preteklosti zgolj "Bank Identifier Code"), ki jo praviloma imajo institucije, ki izvajajo finančne transakcije, pridobijo pa jo lahko tudi nefinančne institucije. Koda se uporablja za avtomatizirano identifikacijo in usmerjanje finančnih transakcij, saj enolično identificira posamezno finančno ali nefinančno institucijo. Koda BIC je sestavljena skladno s standardom ISO 9362, pri čemer je lahko osem- ali enajstmestna, pri čemer v slednjem primeru trimestna oznaka ob koncu označuje tudi podružnico finančne institucije. Prvih osem mest kode BIC pa sestavljajo štirimestna oznaka institucije, dvomestna oznaka države po standardu ISO in dvomestna dodatna oznaka, ki je določena za posamezno državo pri registracijskem postopku kode BIC s strani SWIFT.

    Primer:
    Koda BIC Nove ljubljanske banke d. d. je: LJBASI2X.
    Kode BIC bank so dostopne na spletni strani Banke Slovenije. Kodo BIC potrebuje banka plačnika, da bo znala pravilno in hitro usmeriti plačilo na pravo banko prejemnika plačila. Imetnik transakcijskega računa lahko informacijo o kodi BIC dobi pri svoji banki.

    V območju SEPA v skladu z Uredbo o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih in o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 ponudniki plačilnih storitev tako za domače kot tudi za čezmejne plačilne transakcije SEPA od uporabnika plačilnih storitev ne smejo zahtevati navedbe kode BIC, temveč zgolj IBAN. Več o SEPA na spletni strani Banke Slovenije.

  • Ali imajo lahko osebe v Sloveniji pri eni banki en sam IBAN ali jih imajo lahko več?

    Osebe imajo lahko pri posamezni banki več transakcijskih računov, torej več IBAN. Vsak od teh računov pa je označen z enolično oznako IBAN.

  • Kaj pomeni STP v plačilnem prometu?

    STP (straight-through-processing) v okviru opravljanja plačilnih storitev pomeni uvedbo takih standardov, ki omogočajo samodejno izvrševanje nalogov za plačilo, brez ročnih posegov v posameznih fazah transakcije. To pomeni, da se nalogi posredujejo elektronsko v strukturirani obliki z navedbo IBAN (in BIC) od nalogodajalca do prejemnika plačila.

  • Ali je kopija plačilnega naloga, opremljena z žigom banke in s podpisom bančnega uslužbenca, dokazilo, da je banka sprejela in izvedla plačilo? Kdaj je plačilo dejansko izvršeno?

     

    Plačilni nalog, opremljen z žigom in s podpisom bančnega uslužbenca, sam po sebi ni dokazilo, da je bila plačilna transakcija izvršena, vendar pa Zakon o varstvu potrošnikov vzpostavlja domnevo o izvedenem plačilu za potrošnike, in sicer se v skladu z omenjenim zakonom (ne glede na splošna pravila o obligacijskih razmerjih) denarna obveznost potrošnika, ki se plačuje s posredovanjem banke ali druge organizacije za plačilni promet, šteje za plačano z dnem, ko je potrošnik dal nalog taki organizaciji. Navedeno pomeni, da se potrjen plačilni nalog šteje kot potrdilo o plačilu (obveznost potrošnika se s tem šteje kot izpolnjena). Če gre za pravne osebe, pa veljajo splošna pravila o obligacijskih razmerjih (Obligacijski zakonik).

    Izvrševanje plačilnih transakcij sicer podrobno ureja Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih. V omenjenem zakonu je tako določeno, da se plačilna transakcija izvrši na podlagi plačilnega naloga, ki ga plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev posreduje plačnik ali prejemnik plačila, pri čemer mora ponudnik plačilnih storitev izvršiti plačilno transakcijo, ko prejme plačilni nalog. V skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih se šteje, da je ponudnik plačilnih storitev prejel plačilni nalog, ko mu je plačilni nalog izročen z uporabo sredstev za komunikacijo, ki so dogovorjena v pogodbi o plačilnih storitvah. Prejem plačilnega naloga je trenutek, ko ponudnik plačilnih storitev pridobi možnost razpolaganja s plačilnim nalogom, oziroma, ko uporabnik, ki je odredil plačilni nalog, le-tega izroči ponudniku plačilnih storitev v skladu z dogovorom. V primeru npr. papirnih plačilnih nalogov se kot trenutek prejema plačilnega naloga šteje tisti trenutek, ko je papirni plačilni nalog izročen v posest ponudniku plačilnih storitev (npr. oddan na bančnem okencu). Plačilni nalog, opremljen z žigom in s podpisom bančnega uslužbenca, je tako mogoče šteti kot plačilni nalog, ki ga je plačnikov ponudnik plačilnih storitev v smislu Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih prejel, in kot plačilni nalog, ki ga plačnikov ponudnik plačilnih storitev v smislu Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih ne more več zavrniti.

    V Zakonu o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih so nadalje določeni roki izvršitve plačilne transakcije – v primeru domače plačilne transakcije (pri kateri plačnikov ponudnik plačilnih storitev in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev ali edini ponudnik plačilnih storitev opravljajo plačilne storitve za plačnika ali prejemnika na območju Republike Slovenije) mora npr. plačnikov ponudnik plačilnih storitev zagotoviti, da je znesek plačilne transakcije odobren na računu prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev isti dan, ko je plačnikov ponudnik plačilnih storitev prejel plačilni nalog v skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih.

  • Ali se je z banko mogoče dogovoriti, da komitentu ne pošilja bančnih izpiskov o opravljenih plačilnih transakcijah v papirni obliki?

    Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih določa obveznost, da mora ponudnik plačilnih storitev, ki na podlagi okvirne pogodbe izvrši posamezno plačilno transakcijo, nemudoma po obremenitvi plačnikovega plačilnega računa (oziroma po prejemu plačilnega naloga, v kolikor plačnik ne uporablja plačilnega računa) plačniku posredovati določene informacije (Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih po istem vzoru ureja tudi obveznost ponudnikov plačilnih storitev za zagotavljanje informacij prejemniku plačila). Zakon dopušča, da se ponudnik plačilnih storitev in uporabnik v okvirni pogodbi dogovorita o drugačnem načinu posredovanja informacij o izvršitvi posamezne plačilne transakcije na podlagi okvirne pogodbe – npr. v določenih časovnih presledkih (vendar vsaj enkrat na mesec).

    V zvezi s posredovanjem takšnih informacij uporabniku plačilnih storitev na papirju pa omenjeni zakon določa, da lahko uporabnik plačilnih storitev, ki je potrošnik, od ponudnika zahteva, da mu enkrat na mesec brezplačno posreduje informacije o posameznih izvršenih plačilnih transakcijah na papirju. Takšna zahteva pa ne velja v primeru, ko uporabnik plačilnih storitev ni potrošnik – zakon torej z ničimer ne zavezuje ponudnika plačilnih storitev, da mora uporabniku plačilnih storitev, ki ni potrošnik, posredovati informacije o izvedenih plačilnih transakcijah na papirju (torej niti na zahtevo uporabnika). Po drugi strani pa je ponudnik plačilnih storitev uporabniku plačilnih storitev dolžan posredovati vse informacije v zvezi z izvrševanjem posamezne plačilne transakcije na podlagi okvirne pogodbe, in sicer na način, ki je dogovorjen z okvirno pogodbo. Nadomestitev izpiskov v papirni obliki z obveščanjem v drugi, npr. elektronski obliki, je mogoča, če se s tem strinjata obe stranki v pogodbi.

  • Kakšne pravice imam kot potrošnik v primeru zlorabe plačilne kartice (plačilnega instrumenta)?

    Uvodoma pojasnjujemo, da je uporaba plačilnih instrumentov urejena v Zakonu o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih. Ta med drugim ureja odgovornost v primeru izvršitve plačilne transakcije brez plačnikovega soglasja za izvršitev (t. i. neodobrene plačilne transakcije). V zvezi z navedenim pojasnjujemo, da uporabnik plačilnih storitev v skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih lahko krije izgubo zneska neodobrene plačilne transakcije (in drugih zneskov), če je tako dogovorjeno z okvirno pogodbo, vendar do največ 50 EUR, če je izvršitev neodobrenih plačilnih transakcij, zaradi katerih je izguba nastala, posledica uporabe izgubljenega ali ukradenega plačilnega instrumenta oziroma zlorabe plačilnega instrumenta. Če izguba presega 50 EUR, razliko krije uporabnikov (plačnikov) ponudnik plačilnih storitev. Ob tem je pomembno poudariti, da mora uporabnik v skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih plačilni instrument uporabljati s potrebno skrbnostjo in brez odlašanja obvestiti ponudnika plačilnih storitev o izgubi, kraji ali zlorabi plačilnega instrumenta. V skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih uporabnik krije celotno izgubo samo v primeru goljufije ali hude malomarnosti oziroma naklepa na strani uporabnika. Huda malomarnost oziroma naklep uporabnika se presojata po splošnih pravilih obligacijskega prava glede odgovornosti, pri čemer mora ponudnik plačilnih storitev dokazati, da je uporabnik ravnal naklepno, s hudo malomarnostjo oziroma goljufivo.
    V zvezi z obveznostjo povrnitve izgube iz naslova neodobrene plačilne transakcije pa pojasnjujemo, da če je plačnikov ponudnik plačilnih storitev odgovoren za izvršitev neodobrene plačilne transakcije, plačniku takoj povrne znesek neodobrene plačilne transakcije, v vsakem primeru pa najpozneje do konca naslednjega delovnega dne, po tem ko je transakcijo opazil oziroma je bil o njej obveščen, razen kadar plačnikov ponudnik plačilnih storitev utemeljeno sumi, da gre za prevaro ali goljufijo.  

  • Kam klicati, ko želimo, da nam blokirajo bančno kartico, v primeru, da je bila ukradena, odtujena, izgubljena?

    Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih določa, da mora ponudnik plačilnih storitev pred sklenitvijo okvirne pogodbe uporabniku plačilnih storitev med drugim posredovati tudi informacijo o načinu obveščanja o izgubi, kraji ali zlorabi plačilnega instrumenta. V skladu z omenjenim zakonom je namreč uporabnik plačilnih storitev dolžan brez odlašanja obvestiti svojega ponudnika plačilnih storitev (ali osebo, ki jo navede ponudnik plačilnih storitev) o izgubi, kraji ali zlorabi plačilnega instrumenta. Da lahko uporabnik izpolni svojo obveznost obveščanja ponudnika plačilnih storitev, mora ponudnik plačilnih storitev zagotoviti mehanizme, ki uporabniku plačilnih storitev omogočajo, da lahko po potrebi v vsakem trenutku (torej 24 ur na dan, vse dni) posreduje ponudniku plačilnih storitev obvestilo o izgubi, kraji ali zlorabi plačilnega instrumenta, ponudnik plačilnih storitev pa je o takšnih mehanizmih oziroma načinu obveščanja dolžan že vnaprej seznaniti uporabnika.

    V skladu z zgoraj izpostavljenim mora torej ponudnik plačilnih storitev (npr. banka) ob sklenitvi poslovnega razmerja (odprtje transakcijskega računa in/ali izdaja plačilne kartice) uporabnika plačilnih storitev (imetnika plačilne kartice) seznaniti, na kakšen način je uporabnik plačilnih storitev dolžan obvestiti svojega ponudnika plačilnih storitev o morebitni izgubi, kraji ali zlorabi plačilne kartice. V praksi ponudniki plačilnih storitev običajno v splošnih pogojih navedejo posebno telefonsko številko za obveščanje, sicer pa so podatki o telefonskih številkah za obveščanje oziroma za preklic plačilnih kartic pogosto navedeni tudi na spletnih straneh posameznih ponudnikov, kot tudi na sami plačilni kartici, da si lahko imetnik plačilne kartice telefonsko številko predhodno ločeno shrani ali zapomni za potrebe takojšnjega obvestila ponudnika v primeru morebitne odtujitve plačilne kartice.

  • Kakšna je odgovornost banke do potrošnika v primeru nepravilno izvršene plačilne transakcije?

    Odgovornost ponudnika plačilnih storitev za nepravilno izvršitev plačilne transakcije, ki jo odredi plačnik neposredno svojemu ponudniku plačilnih storitev, je opredeljena v Zakonu o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih. Kot nepravilna izvršitev plačilne transakcije se štejejo napake v izvršitvi plačilne transakcije (npr. izvršitev napačnemu prejemniku ali zamuda pri izvršitvi). V skladu z omenjenim zakonom mora plačnikov ponudnik plačilnih storitev (če je odgovoren za nepravilno izvršitev plačilne transakcije) plačniku brez odlašanja povrniti znesek nepravilno izvršene plačilne transakcije (oziroma vzpostaviti takšno stanje plačilnega računa, kakršno bi bilo, če do napačne izvršitve ne bi prišlo, če je bila plačilna transakcija izvršena v breme plačnikovega plačilnega računa), v vsakem primeru pa najpozneje do konca naslednjega delovnega dne, potem ko je transakcijo opazil oziroma je bil o njej obveščen, razen kadar plačnikov ponudnik plačilnih storitev utemeljeno sumi, da gre za prevaro ali goljufijo. Pri tem je treba upoštevati, da je ponudnik plačilnih storitev odgovoren tudi za povračilo izgube iz naslova nadomestil, ki jih je zaračunal uporabniku, ter obresti, do katerih je upravičen plačnik v zvezi z nepravilno izvršeno plačilno transakcijo.
    Ob tem pojasnjujemo, da plačnikov ponudnik plačilnih storitev ni odgovoren za neizvršitev oziroma nepravilno izvršitev plačilne transakcije, če dokaže, da je bil znesek plačilne transakcije pravilno odobren na račun prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev v skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih. Odgovornost prejemnikovega ponudnika za izpolnitev obveznosti iz naslova plačilne transakcije pa nastanejo v trenutku, ko so denarna sredstva za prejemnika plačila odobrena na račun prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev. Pravilna izvršitev plačilne transakcije se po tem trenutku presoja z vidika obveznosti po Zakonu o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih, ki urejata razpolaganje z denarnimi sredstvi in datum valute odobritve ter obremenitve plačilnega računa.

  • Ali lahko banka brez predhodnega obvestila podraži svoje storitve?

    Področje plačilnih storitev je podrobno urejeno v Zakonu o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih. Ponudnik plačilnih storitev (npr. banka) mora v skladu z omenjenim zakonom uporabniku plačilnih storitev pred sklenitvijo okvirne pogodbe o plačilnih storitvah posredovati informacije o ponudniku plačilne storitve, o pogojih za uporabo plačilne storitve, o nadomestilih, in druge pomembne informacije (npr. v obliki splošnih pogojev). V skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih mora ponudnik plačilnih storitev v primeru spremembe navedenih pogojev posredovati predlog sprememb uporabniku najmanj dva meseca pred nameravanim dnem začetka uporabe spremenjenih pogojev. Predlog sprememb mora biti v skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih uporabniku posredovan v pisni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov, ki je dogovorjen v pogodbi (v primeru poslovanja preko elektronske banke je v tem smislu mogoče tudi obveščanje preko osebnega elektronskega predala v sklopu elektronske banke). Kot sprememba pogojev okvirne pogodbe se šteje vsaka sprememba dejstev, o katerih je ponudnik plačilnih storitev dolžan informirati uporabnika ob sklepanju pogodbe, vključno s spremembo višine nadomestil, ki jih zaračunava za opravljanje plačilnih storitev.

    Soglasje k predlaganim spremembam pogojev mora uporabnik praviloma podati izrecno, tj. bodisi s podpisom ali na drug način, ki izraža njegovo nedvoumno soglasje. V skladu z Zakonom o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih pa lahko pogodba določa, da se uporabnikovo soglasje glede predlaganih sprememb domneva, če uporabnik v določenem roku izrecno ne nasprotuje uveljavitvi predlaganih sprememb. V tem primeru mora torej že sama pogodba določati, da se spremembe uveljavljajo na tak način in se neaktivnost uporabnika po seznanitvi s spremembami šteje kot izražanje soglasja.

    Na podlagi Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih je pogodba glede pogojev, o katerih uporabnik ni bil seznanjen na ustrezen način, izpodbojna in lahko uporabnik uveljavlja neveljavnost takšnih sprememb v skladu s pravili splošnega pogodbenega prava. Tudi če uporabnik o spremembi sploh ni bil obveščen, se posledice takšnega (enostranskega) uveljavljanja sprememb presojajo na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava.

  • Kje lahko unovčim potovalni ček?

    Unovčevanje potovalnih čekov je poslovna aktivnost, ki jo izvajajo predvsem (poslovne) banke (in hranilnice) ter nebančni subjekti, ki opravljajo menjalniške posle (menjalci). Podatkov o teh aktivnostih Banka Slovenije ne spremlja glede na posamezno banko ali menjalca posebej. V zvezi s tem se je treba pozanimati pri posamezni banki ali menjalcu.

  • Ali lahko trgovec zaračuna kupcu dodatno nadomestilo v primeru plačila s kreditno kartico?

    Ne. Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih, med drugim določa, da prepoved nadomestil, ki bi jih za sprejem kartice kot plačilnega instrumenta zahtevali trgovci, velja pri plačilih z vsemi plačilnimi karticami, ki jih potrošnikom v Sloveniji izdajajo ponudniki plačilnih storitev (banke, hranilnice, družbe za izdajo elektronskega denarja, plačilne institucije). Na vse te kartice se namreč nanaša Uredba 2015/751, ki določa uporabo medbančnih provizij. Zadevna prepoved zaračunavanja nadomestil se sicer ne nanaša na dvige na bankomatih ali na bančnih okencih.

    TARGET2-Securities (T2S)

  • Kaj je TARGET2-Securities?

    TARGET2-Securities je enotna tehnična platforma v lasti centralnih bank Evrosistema, namenjena poravnavi poslov z vrednostnimi papirji, ki med drugim zagotavlja hkratno poravnavo vrednostnih papirjev na računih pri centralni depotni družbi in denarja v evrih (ter tudi drugih valutah) na denarnih računih pri centralni banki.

  • Kateri razlogi so vodili k vzpostavitvi TARGET2-Securities?

    V Evropi je trgovanje z vrednostnimi papirji mogoče na več kot 40 organiziranih trgih, izvajanje kliringa poslov z vrednostnimi papirji v več kot 20 centralnih nasprotnih strankah in izvajanje poravnave poslov z vrednostnimi papirji v več kot 40 centralnih depotnih družbah. Nasprotno so v ZDA le trije ponudniki trgovanja z vrednostnimi papirji (NASDAQ, NYSE in BATS), dva ponudnika kliringa (NSCC in FICC) in dve centralni depotni družbi (DTCC in FEDWIRE SECURITIES).

    Razdrobljenost evropske post-trgovalne infrastrukture znižuje njeno učinkovitost in posledično tudi učinkovitost celotnega evropskega trga vrednostnih papirjev, saj ne omogoča doseganja želene ravni ekonomij obsega in s tem zmanjšanja povprečnega stroška na transakcijo. Razlog za razdrobljenost je predvsem pretekla potreba po zagotavljanju lokalno učinkovite infrastrukturne podpore v nacionalni valuti za razvoj nacionalnega trga, zgodovinsko ločen razvoj pa se še vedno odraža v razlikah v zakonodaji, delno združljivih tehničnih rešitvah, različnih urnikih delovanja in ne povsem primerljivih tržnih praksah. Posledično morajo uporabniki, če želijo poslovati na evropskem trgu vrednostnih papirjev, poznati in upoštevati različne tehnične in operativne rešitve. Imeti morajo dostop do različnih sistemov, kar povečuje kompleksnost, stroške in tveganja izvajanja čezmejnih transakcij, hkrati pa predstavlja oviro za razvoj čezmejnega trgovanja.

    Julija 2006 je Svet ECB sprejel odločitev, da Evrosistem v sodelovanju s centralnimi depotnimi družbami in tržnimi udeleženci razišče možnosti oblikovanja TARGET2-Securities, odločitev o izgradnji TARGET2-Securities pa je bila sprejeta julija 2008.

  • Kakšni so pričakovani učinki TARGET2-Securities?

    Namen TARGET2-Securities je prispevati k vzpostavitvi enotnih tehničnih standardov poravnalne infrastrukture v EU, povečanju učinkovitosti in varnosti čezmejnega izvajanja poravnav poslov z vrednostnimi papirji, poenotenju domačih in čezmejnih postopkov poravnave, pospešitvi procesa harmonizacije in standardizacije poravnalnih storitev, povečanju konkurence med ponudniki post-trgovalnih storitev, optimizaciji upravljanja z likvidnostjo tržnih udeležencev ter zmanjšanju obstoječih razlik v stroških poravnave domačih in čezmejnih transakcij.

    Pričakovane posledice vzpostavitve TARGET2-Securities so lažji dostop investitorjev do vrednostnih papirjev, izdanih v drugih centralnih depotnih družbah, izdajateljem vrednostnih papirjev pa se izboljša možnost širitve mednarodne baze investitorjev. TARGET2-Securities koristi tudi centralnim bankam Evrosistema in njihovim nasprotnim strankam, ki sodelujejo v kreditnih operacijah in potrebujejo učinkovite in varne načine dostave domačih in tujih vrednostnih papirjev za zavarovanje posojil pri Evrosistemu. Posredne koristi TARGET2-Securities se vidne v intenzivnih aktivnostih harmonizacije lokalnih tržnih praks in postopkov izvajanja korporacijskih dejanj.

  • Kakšna je funkcijska umeščenost TARGET2-Securities na trgu vrednostnih papirjev?

    Centralne depotne družbe nudijo storitve poravnave vrednostnih papirjev, izdaje vrednostnih papirjev, vodenja računov vrednostnih papirjev in storitve iz naslova korporacijskih dejanj v zvezi z vrednostnimi papirji. Izmed naštetih je nudenje poravnave vrednostnih papirjev najbolj tipizirano in v manjši meri lokalno regulirano. Prav zato se TARGET2-Securities umešča izključno na področje poravnave poslov z vrednostnimi papirji v centralnobančnem denarju in ne posega na področja trgovanja z vrednostnimi papirji, kliringa sklenjenih poslov z vrednostnimi papirji, izdaje vrednostnih papirjev in skrbništva.

  • Kako TARGET2-Securities deluje?

    TARGET2-Securities deluje kot zunanji izvajalec poravnalnih storitev za centralne depotne družbe in centralne banke. V TARGET2-Securities centralne depotne družbe vodijo račune vrednostnih papirjev za svoje udeležence, centralne banke pa denarne račune, oboji pa v pravnem smislu ostanejo del poravnalnega sistema v pristojnosti lokalne centralne depotne družbe (računi vrednostnih papirjev) ali del plačilnega sistema v pristojnosti centralne banke (denarni računi TARGET2-Securities). TARGET2-Securities torej ni samostojen sistem, ampak njegove funkcionalnosti predstavljajo integralni del že obstoječih poravnalnih ali plačilnih sistemov. TARGET2-Securities ponuja nabor naprednih poravnalnih algoritmov za optimizacijo učinkovitosti poravnave (npr. tehnični pobot, posojilo centralne banke izključno za namen poravnave…), kar posledično omogoča hitrejšo izvedbo poravnave, manj neuspelih poravnav in likvidnostne prihranke.

  • Kakšna je vloga Slovenske nacionalne skupine deležnikov za tržno infrastrukturo za vrednostne papirje in finančno zavarovanje?

    Tekom izgradnje TARGET2-Securities je bila identificirana potreba po mednarodni harmonizaciji večjega števila tržnih praks pri delovanju post-trgovalnega segmenta trga vrednostnih papirjev, s čimer Evrosistem zasleduje doseganje dodatnih pozitivnih učinkov pri izvajanju čezmejnih poravnav poslov z vrednostnimi papirji. Namreč, TARGET2-Securities kot tehnična infrastruktura temelji na sklopu enotnih uporabniških zahtev ter posledično na enotnem naboru storitev (funkcionalnosti) za tržne udeležence, s čimer je doseženo poenotenje vrste elementov na področju post-trgovalnih aktivnosti. Kljub temu pa TARGET2-Securities ne more v celoti zagotoviti mednarodne harmonizacije pravnih, tehničnih in postopkovnih ureditev (tržne prakse) v nacionalnih okoljih zaradi obstoja ovir na različnih področjih (npr. na pravnem), ki so izven obsega delovanja TARGET2-Securities. Trenutno je na ravni EU identificirano večje število področij izven sfere TARGET2-Securities, s potencialnim vplivom na obnašanje investitorjev in posrednikov, katerih harmonizacija na ravni EU lahko predstavlja nadaljnji korak k povezovanju evropskih trgov vrednostnih papirjev. Zato v sodelovanju med ECB (kot koordinatorjem na ravni EU) in nacionalnimi okolji, ki jih predstavljajo nacionalne skupine deležnikov za tržno infrastrukturo za vrednostne papirje in finančno zavarovanje, nenehno potekajo aktivnosti za odpravo že znanih ovir in identifikacijo novih potencialnih ovir.

    Harmonizacijske aktivnosti, ki so neposredno ali posredno vezane na TARGET2-Securities, so se v Sloveniji od avgusta 2007 spremljale in obravnavale v okviru Slovenske nacionalne uporabniške skupine za TARGET2-Securities, v oktobru 2017 pa je te aktivnosti prevzela Slovenska nacionalna skupina deležnikov za tržno infrastrukturo zavrednostne papirje in finančno zavarovanje.

  • Kakšni so pričakovani učinki vključitve slovenskega okolja na TARGET2-Securities?

    Vključitev na TARGET2-Securities slovenskemu trgu omogoča neprekinjenost sodelovanja v evropskih harmonizacijskih in integracijskih procesih, ki so nastali kot posledica projekta TARGET2-Securities. Zato je mogoče trditi, da je vključitev pospešila in/ali iniicirala identifikacijo ter odpravo nestandardnih značilnosti v delovanju domačega post-trgovalnega segmenta trga vrednostnih papirjev in s tem hitrejšo uvedbo mednarodno primerljivih praks. Ob upoštevanju navedenega so pričakovani pozitivni učinki vključitve slovenskega okolja na TARGET2-Securities:

    • povečanje nabora potencialnih tujih investitorjev za slovenske izdajatelje vrednostnih papirjev zaradi lažjega dostopa tujih centralnih depotnih družb in posrednikov do slovenskih vrednostnih papirjev,
    • učinkovitejše izvajanje in zmanjšanje stroškov pri čezmejnih poravnavah vrednostnih papirjev zaradi večje stopnje harmonizacije in standardizacije operativnih in tehničnih rešitev pri poravnavi vrednostnih papirjev,
    • izboljšanje pogojev za povečanje obsega čezmejnih transakcij z vrednostnimi papirji zaradi predvidenega znižanja transakcijskih stroškov za čezmejne poravnave,
    • povečanje učinkovitosti poslovanja slovenskih posrednikov zaradi zmanjšanja/odprave razkoraka med slovensko in čezmejnimi tržnimi praksami pri poravnavi vrednostnih papirjev ter prestrukturiranja načina poslovanja,
    • ponudba novih storitev za posrednike na slovenskem trgu vrednostnih papirjev (optimizacijski mehanizmi poravnave poslov z vrednostnimi papirji, možnost centralizacije likvidnosti za poravnavo vrednostnih papirjev v celotnem območju evra na enem denarnem računu pri Banki Slovenije, možnost avtomatske pridobitve zavarovanega posojila pri Banki Slovenije za namen poravnave poslov z vrednostnimi papirji (t. i. centralnobančna avtokolateralizacija), možnost konsolidacije vrednostnih papirjev na enem računu vrednostnih papirjev pri izbrani centralni depotni družbi),
    • povečanje konkurence med slovenskimi ponudniki post-trgovalnih storitev,
    • učinkovitejše izvajanje domačih in čezmejnih postopkov zavarovanja kreditnih operacij Evrosistema,
    • lažji dostop slovenskih investitorjev do tujih vrednostnih papirjev in
    • možnost učinkovitejšega povezovanja Centralna klirinško depotna družba - KDD, s tujimi centralnimi depotnimi družbami z uporabo infrastrukturnih storitev TARGET2-Securities.

Povezano