Ali vas zanima

Vprašanja in odgovori glede potrošniškega kreditiranja

  • Katera veljavna zakonodaja ureja potrošniško kreditiranje?

    Potrošniško kreditiranje ureja Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK-2, Uradni list RS, št. 77/16 in 92/21 – ZBan-3), ki se je začel uporabljati dne 2. 3. 2017. Pred tem je kreditne pogodbe s potrošniki urejal ZPotK-1 (Uradni list RS, št. 59/10, 77/11, 30/13, 81/15 in 77/16 – ZPotK-2) ter ZPotK (Uradni list RS, št. 77/04 – uradno prečiščeno besedilo, 111/07 in 59/10 – ZPotK-1).

  • Kje je urejeno kreditiranje poslovnih subjektov?

    V nasprotju s kreditiranjem potrošnikov pa kreditiranja poslovnih subjektov, tj. subjektov, ki delujejo v okviru poklice ali pridobitne dejavnosti (večinoma samostojni podjetniki in gospodarske družbe), ne ureja poseben zakon. Za sklepanje kreditnih pogodb se uporablja splošna pravila obligacijskega prava.

     

    Pri opravljanju dejavnosti kreditiranja pa je potrebno presojati tudi način pridobivanja sredstev, s katerimi subjekt izvaja kreditiranje. Glede na okoliščine posameznega primera (še zlasti v primerih, ko so "kreditodajalci" fizične osebe) lahko pride do situacije, ko "kreditojemalci" dejansko zbirajo depozite ali druga vračljiva sredstva od nepoučene javnosti, kar pa lahko v skladu s prvim odstavkom 112. člena Zakona o bančništvu (ZBan-3) na območju Republike Slovenije opravljajo le banke in hranilnice.

  • Dovoljenja za potrošniško kreditiranje – kdo jih ne potrebuje in kateri organ izdaja dovoljenja?

    Dajalec kredita pred začetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobi dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje) za vsako poslovno enoto, kjer bo opravljal te storitve.

    Posebnega dovoljenja za potrošniško kreditiranje ne potrebujejo:

    1. kreditne institucije (banke in hranilnice), ki pridobijo dovoljenje za opravljanje bančnih in finančnih storitev po zakonu, ki ureja bančništvo (ta dovoljenja izdaja Evropska centralna banka);
    2. kreditne institucije s sedežem v drugi državi članici, ki preko podružnice opravljajo storitve potrošniškega kreditiranja v Republiki Sloveniji in pridobijo dovoljenje za opravljanje bančnih in finančnih storitev v matični državi članici;
    3. delodajalci za kreditne pogodbe, s katerimi dodelijo kredit svojim zaposlenim brezobrestno ali po nižjih povprečnih efektivnih obrestnih merah, kot jih za potrošniške kredite uporabljajo kreditne institucije;
    4. nepridobitne organizacije, ki dajejo kredite le za socialne in izobraževalne namene, če gre za kreditne pogodbe za katere ZPotK-2 ne velja (1. pogodbo o finančnem zakupu (lizingu, najemu), kadar ta ali druga pogodba določa, da lastninska pravica ne preide na zakupnika (najemnika), 2. kreditno pogodbo z dovoljeno možnostjo prekoračitve stanja na plačilnem računu potrošnika, ki določa odplačilo kredita v enem mesecu, 3. kreditno pogodbo, ki določa odplačilo kredita v obrokih ali z enkratnim plačilom, obakrat brez plačila obresti in drugih stroškov, razen tistih, ki so neposredno povezani z zavarovanjem kredita za nepremičnino, 4. kreditno pogodbo, ki določa odplačilo kredita v treh mesecih, s plačilom skupnih stroškov, ki ne presegajo 0,1 % skupnega zneska kredita, vendar hkrati največ 10 eurov, 5. kreditno pogodbo, s katero delodajalec zunaj svoje glavne dejavnosti kredit dodeli svojim zaposlenim brezobrestno ali po nižjih povprečnih efektivnih obrestnih merah, kot jih za potrošniške kredite uporabljajo kreditne institucije, razen če gre za banke in druge finančne organizacije, katerih ekonomsko pomemben del dejavnosti je dajanje kreditov, 6. kreditno pogodbo, sklenjeno z investicijskim podjetjem ali kreditno institucijo, katere namen je, da se vlagatelju omogoči, da opravi transakcijo, povezano z enim ali več instrumenti, če je investicijsko podjetje ali kreditna institucija, ki kredit odobri, vključena v tako transakcijo, 7. kreditno pogodbo, ki se nanaša na brezplačen odlog plačila obstoječega dolga, razen če je zavarovana z zastavno pravico na nepremičnini, 8. pogodbo o trajnem opravljanju storitev ali dobavi blaga enake vrste, kadar potrošnik storitev ali blago plačuje v zneskih, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), 9. kreditno pogodbo, katere posojilo je namenjeno omejenemu krogu potrošnikov, s katero dajalec kredita izpolnjuje zakonske obveznosti splošnega pomena in se dodeljuje brez obresti ali po nižji povprečni efektivni obrestni meri, kot jo za potrošniške kredite uporabljajo kreditne institucije;
    5. pravne osebe javnega prava za kreditne pogodbe, ki so navedene v prejšnji točki.
  • Kako se banke odločijo, ali bodo odobrile kredit?

    Banke odobravajo kredite v skladu z veljavnimi predpisi, svojo oceno tveganj in lastno poslovno politiko. Prav tako je od poslovne politike vsake posamezne banke odvisno, kakšne vrste kreditov na trgu ponuja potrošnikom. Pri sklepanju kreditnega razmerja gre torej za poslovno odločitev banke, ali bo z določeno stranko poslovala ali ne.

  • Ali je zakonsko določen rok, v katerem mora banka odobriti oz. zavrniti vlogo za odobritev kredita?

    Veljavna zakonodaja ne določa časovnega okvirja, v katerem mora banka kredit odobriti. V kolikor pa dajalec kredita zavrne vlogo za sklenitev kreditne pogodbe s potrošnikom zaradi ocene kreditne sposobnosti, mora potrošnika v skladu s šestim odstavkom 10. člena ZPotK-2 brezplačno takoj obvestiti o zavrnitvi in o tem, ali je podlaga za zavrnitev avtomatizirana obdelava podatkov, če je bila uporabljena takšna obdelava podatkov. Če dajalec kredita zavrne vlogo za sklenitev kreditne pogodbe na podlagi rezultatov poizvedbe v zbirki osebnih podatkov, mora potrošnika brezplačno na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov takoj obvestiti o rezultatu te poizvedbe in o zbirki osebnih podatkov, v kateri je bila izvedena poizvedba, razen če poseben zakon določa drugače.

  • Kdaj se šteje, da gre za kredit v tuji valuti?

    Kredit v tuji valuti je kreditna pogodba, pri kateri je kredit obračunan v valuti, ki:

    • ni valuta, v kateri potrošnik ob oceni kreditne sposobnosti prejema dohodek ali ima sredstva, iz katerih se bo odplačeval kredit, ali
    • ni valuta države članice, v kateri ima potrošnik ob sklenitvi kreditne pogodbe stalno prebivališče.

    Pri kreditni pogodbi za nepremičnino, pri kateri je kredit obračunan v tuji valuti, ima potrošnik pravico do pretvorbe kredita iz tuje valute v domačo, kadar vrednost skupnega zneska kredita, ki ga še mora plačati potrošnik, ali vrednost rednih plačil odstopa za več kot 10 % od vrednosti, ki bi veljala, če bi se uporabljal menjalni tečaj med tujo in domačo valuto, ki je bil dogovorjen ob sklenitvi kreditne pogodbe za nepremičnino.

  • Kaj so skupni stroški kredita?

    Skupni stroški kredita so:

    • vsi stroški, vključno z obrestmi, provizijami, davki in drugimi vrstami dajatev, ki jih mora potrošnik plačati v zvezi s kreditno pogodbo in so dajalcu kredita znani;
    • stroški, povezani s pomožnimi storitvami v zvezi s kreditno pogodbo, zlasti zavarovalne premije, članarine, takse in stroški drugih pogodb, sklenjenih z dajalcem kredita ali drugim podjetjem, kot ga opredeljuje zakon, ki ureja varstvo potrošnikov, če je sklenitev dodatne pogodbe o storitvah obvezna za pridobitev kredita ali tako določajo splošni pogoji, pod katerimi dajalec kredita kredit trži;
    • stroški cenitve nepremičnin, kadar je cenitev potrebna za pridobitev kredita.

    V skupne stroške kredita se ne vštevajo notarski stroški in zavarovalne premije za zavarovanje blaga, katerega nakup se financira s kreditom, stroški in takse za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo in stroški, ki jih potrošnik plača zaradi neizpolnjevanja obveznosti, določenih v kreditni pogodbi.

  • Ali banka lahko zaračuna stroške, ki v kreditni pogodbi niso določeni?

    Potrošniku ni treba plačati stroškov, ki v kreditni pogodbi niso navedeni ali so navedeni nepopolno.

  • Ali mora biti v kreditni pogodbi določen način obračunavanja obrestne mere?

    Kreditna pogodba mora vsebovati tudi informacijo o kreditni obrestni meri in pogoje za njeno uporabo, in če obstaja, indeks ali referenčno obrestno mero, če se uporablja za začetno kreditno obrestno mero, obdobja, pogoje in postopke za spreminjanje kreditne obrestne mere, datume, ko se kreditna obrestna mera prilagodi referenčni obrestni meri, in datume, ko se kreditni obrestni meri prilagodi anuiteta kredita. Kadar se v različnih okoliščinah uporabljajo različne kreditne obrestne mere, se informacije navedejo za vsako od njih (7. točka drugega odstavka 12. člena ZPotK-2).

  • Kje je določena zakonska zamudna obrestna mera in kdaj se šteje obrestna mera za oderuško?

    Zamudno obrestno mero od 1. 1. 2007 določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1), ki določa, da je predpisana obrestna mera zamudnih obresti enaka vodilni obrestni meri, povečani za 8 odstotnih točk (ZPOMZO-1A) in velja za šestmesečno obdobje, ki se začne s 1. januarjem oziroma 1. julijem. Višino objavi v Uradnem listu RS minister pristojen za finance (za obdobje od 1. 1. 2022 do 30. 6. 2022 je objavljena v Uradnem listu RS št. 5/22 in znaša 8,00 %). Višino predpisane obrestne mere zamudnih obresti tako banke izračunavajo upoštevajoč navedeni zakon. Višina zamudnih obresti namreč poleg razmer na trgu upošteva tudi kaznovalno naravo zamudnih obresti, torej same zamude pri poravnavi plačila. Več informacij najdete tudi na naši spletni strani: Temeljna in zamudna obrestna mera (bsi.si).

    Oderuška pogodba je urejena v 119. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da če nekdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti komu drugemu, je taka pogodba nična. Za obstoj oderuške pogodbe mora torej obstajati tako objektivni (nesorazmerje med dajatvijo in nasprotno dajatvijo) kot tudi subjektivni element (posojilodajalec izkorišča neugoden položaj posojilojemalca), obstoj obeh pa v vsakem konkretnem primeru posamično presoja sodišče. Nesorazmerje se pri oderuški pogodbi izrazi z oderuškimi obrestmi, ki jih OZ ureja v 377. členu. Ta v prvem odstavku določa, da če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50% višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.

  • Kako je s plačilom stroškov v primeru predčasnega vračila kredita?

    Potrošnik lahko kadar koli v celoti ali delno izpolni svoje obveznosti po kreditni pogodbi. V tem primeru je upravičen do zmanjšanja skupnih stroškov kredita v delu, ki ga sestavljajo obresti in stroški preostalega obdobja trajanja pogodbe, tako da se od zneska sedanje vrednosti obveznosti predčasnega plačila (diskontirane) kredita odšteje sedanja vrednost (valorizirana) pogodbenih obresti, vključno z morebitnimi stroški, ki bi tekle od dneva predčasnega plačila do dneva zapadlosti plačila po pogodbi, če so bili pogodbene obresti in stroški za to obdobje že obračunani in zajeti v plačila, ki jih je plačal potrošnik.

    Dajalec kredita potrošniku na razumljiv način in brezplačno na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov predstavi zmanjšanje obresti in drugih stroškov, ki nastanejo s celotnim ali delnim predčasnim odplačilom kredita. Dogovorjena določila o obrestni meri se ne smejo spremeniti v škodo potrošnika (prvi odstavek 22. člena ZPotK-2). Dajalec kredita pa je upravičen do pravičnega nadomestila morebitnih stroškov, ki so neposredno povezani s predčasnim odplačilom kredita, če se predčasno odplačilo izvede za obdobje, za katero je bila določena fiksna kreditna obrestna mera. V kolikor je bila torej v kreditni pogodbi dogovorjena fiksna obrestna mera, takšno nadomestilo ne sme presegati 1% zneska predčasno odplačane glavnice, če potrošnik predčasno odplača kredit več kot eno leto pred končno dospelostjo kreditne pogodbe. Če je do končne dospelosti kreditne pogodbe eno leto ali manj kot eno leto, nadomestilo ne sme presegati 0,5% zneska predčasno odplačane glavnice. Nadomestilo lahko dajalec kredita zahteva pod pogojem, da vsota predčasnih odplačil v 12 mesecih presega 10.000 evrov (drugi, tretji in četrti odstavek 22. člena ZPotK-2).

    Za kreditne pogodbe, ki so sklenjene pred 7. 8. 2010, pa velja, da  stroški izdelave obračuna predčasnega odplačila kredita ne smejo presegati polovice stroškov odobritve kredita.

  • Ali pri dokončnem odplačilu kredita lahko pride do razlike v višini obresti, kot je določena v amortizacijskem načrtu?

    Praviloma se pri obračunu obresti šteje dejansko število dni po koledarju, z upoštevanjem dejanskega števila dni v letu (K, 365/366). V pogodbi mora biti natančno opredeljen uporabljeni način štetja dni. Banka mora komitentu razkriti posledice izbire vsakega drugačnega načina štetja dni. V primeru predračunavanja lahko pri dokončnem odplačilu kredita pride do razlike med dejanskim obračunom obresti in amortizacijskim načrtom. Stranko pa je treba stranko vnaprej opozoriti na drugačno štetje časa in ji pojasniti, kaj pomeni v praksi. Več o tem si lahko preberete tudi v Priporočilih o načinih obračuna obresti za posle s prebivalstvom na naslednji povezavi: LetakObresti_2008.pdf (zbs-giz.si).

  • Ali lahko banka zaračuna ležarine oz. nadomestila na sredstvih stranke?

    Uvedba ležarin na sredstvih stranke ni predpisana, ampak gre za poslovno odločitev bank, ki se samostojno odločajo, nad katerim zneskom in v kakšni višini jih bodo obračunavale. Banke imajo to običajno objavljeno v Splošnih pogojih poslovanja in veljavnem Ceniku, ki so dostopni na njihovih spletnih straneh oz. v  poslovalnicah. Gre za novo vrsto nadomestil, v zvezi s katerim še niso rešena vsa odprta vprašanja.

  • Komu lahko banka odstopi ali proda terjatev iz kreditne pogodbe?

    V skladu s tretjim odstavku 23. člena ZPotK-2 dajalec kredita odstopi terjatev le prevzemniku, ki je dajalec kredita in izpolnjuje vse pogoje po tem zakonu. Prevzemnik lahko prevzame terjatev, če je dajalec kredita in izpolnjuje vse pogoje po tem zakonu. Ne glede na to pa lahko v skladu s četrtim odstavkom istega člena dajalec kredita, ki pridobi dovoljenje za opravljanje bančnih storitev in finančnih storitev na podlagi zakona, ki ureja bančništvo, odstopi terjatev prevzemniku, ki je:

    • zavarovalnica z namenom poplačila dajalca kredita za zapadle neplačane kreditne obveznosti z zavarovalnino;
    • subjekt s posebnim namenom pri listinjenju;
    • Družba za upravljanje slabih terjatev bank, d. d., ali
    • druga družba za upravljanje slabih terjatev bank.

    To pomeni, da lahko prevzemnik prevzame terjatve iz tistih potrošniških kreditnih pogodb, za katere ima izdano dovoljenje za kreditiranje, pri čemer je lahko dajalec kredita za nepremičnine le:

    • kreditna institucija, ki je pridobila dovoljenje za opravljanje bančnih in finančnih storitev v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo;
    • kreditna institucija s sedežem v drugi državi članici, ki preko podružnice opravlja storitev potrošniškega kreditiranja za nepremičnine v Republiki Sloveniji in je pridobila dovoljenje za opravljanje bančnih in finančnih storitev v matični državi članici;
    • fizična ali pravna oseba, ki so delodajalci za kreditne pogodbe, s katerimi dodelijo kredit svojim zaposlenim brezobrestno ali po nižjih povprečnih efektivnih obrestnih merah, kot jih za potrošniške kredite uporabljajo kreditne institucije in pravne osebe javnega prava za kreditne pogodbe iz 3. člena tega zakona;;
    • finančna institucija, katere izključna ali pretežna dejavnost je opravljanje storitev finančnega zakupa v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, in v kateri ima banka ali banka države članice najmanj 20-odstotni delež glasovalnih pravic ali najmanj 20-odstotni delež v kapitalu ali katere bilančna vsota po stanju ob koncu preteklega koledarskega leta je najmanj enaka 50.000.000 eurov in je pridobila dovoljenje za opravljanje storitev finančnega zakupa nepremičnin.
  • Ali ZPotK-2 velja tudi za kreditne pogodbe, ki so sklenjene pred njegovo veljavo?

    ZPotK-2 se ne uporablja za kreditne pogodbe, sklenjene pred 2. 3. 2017. Za pogodbe, sklenjene pred tem datumom, se uporabljajo predhodni zakoni, ki so urejali potrošniško kreditiranje (ZPotK-1, ZPotK).