Guverner gost na Bančni konferenci

Guverner Boštjan Vasle se je udeležil Bančne konference z naslovom Slovenija eno leto po izbruhu energetske krize in razvojne prioritete, ki jo je organiziralo Združenje bank Slovenije.

O odzivu monetarne politike na energetsko krizo, inflaciji, geopolitičnih tveganjih, makroekonomskem okolju Slovenije in slovenskih razvojni prioritetah v luči zelenega prehoda so razpravljali domači in tuji strokovnjaki.

Guverner je imel nagovor v uvodnem delu srečanja na temo Odziv monetarne politike na energetsko krizo, inflacijo, ob tej priložnosti je napisal tudi uvodnik v mednarodni izdaji revije Bančni vestnik z naslovom Coping with inflationary pressures in a challenging geopolitical and financial environment, ki je na voljo na povezavi.

Nagovor guvernerja Boštjana Vasleta: Obvladovanje inflacijskih pritiskov v zahtevnem geopolitičnem in finančnem okolju

Velja govorjena beseda. 

Spoštovane gospe in spoštovani gospodje, lepo pozdravljeni.

Naj začnem s spodbudno ugotovitvijo – po dveh velikih šokih v zadnjih letih – pandemiji in začetku ruske vojaške agresije – se je letošnje leto začelo v relativno manj negotovem ozračju.

Gospodarska rast se sicer občutno upočasnjuje, a se je upadu BDP večina evrskih držav, tudi Slovenija, izognila. Ob nadaljevanju izdatne podpore ekonomskih politik sta se evrsko in znotraj njega slovensko gospodarstvo znova izkazala za odporna. Ugodna gibanja se odslikavajo na trgu dela, kjer beležimo rekordne rezultate – tako glede visoke zaposlenosti kot tudi glede nizke brezposelnosti.

Ključno makroekonomsko neravnotežje tako ostaja povišana inflacija, njeno obvladovanje pa prednostna naloga ekonomskih politik.

Skupna inflacija v evrskem območju se je v zadnjih mesecih zaradi umirjanja cen energentov sicer vidno znižala, in sicer na 6,1 odstotka, visoka in trdovratna pa ostaja osnovna inflacija. Ta v evrskem območju vztraja nad petimi, v Sloveniji pa nad sedmimi odstotki. Spremembe so se zgodile tudi pri dejavnikih, ki največ prispevajo k rasti cen. Po začetnem obdobju, ko so prevladovali globalni dejavniki – spomnimo se težav v dobavnih verigah in pomanjkanja energentov –, v zadnjih mesecih inflacijo vse bolj poganjajo domači dejavniki:

• veliko povpraševanje, zlasti po storitvah,
• ugodna gospodarska slika, še zlasti na trgu dela, ki pospešuje rast plač,
• pretekla povečanja proizvodnih stroškov, ki se najverjetneje še niso v celoti prenesla v drobnoprodajne cene,
• relativno močan fiskalni impulz.

Trenutna inflacija in dejavniki, ki jo poganjajo, zahtevajo usklajen odziv ekonomskih politik. Če začnem z denarno politiko, smo v zadnjem letu obrnili naravnanost iz zagotavljanja obilne likvidnosti, ki je bila ob omenjenih zunanjih šokih nujna, k najobsežnejši kampanji dviga obrestnih mer od uvedbe evra. Od lanskega julija smo ključne obrestne mere zvišali za 3,75 odstotne točke. Vendar s tem še nismo dosegli končne višine obrestnih mer, ki bi inflacijo dovolj hitro privedla na raven našega cilja, to je okoli 2 %.

Ob upoštevanju trenutnega gibanja inflacije, napovedi inflacije za letos in prihodnji leti, nerealiziranih prenosov cen znotraj proizvodnih verig ter še zlasti povišanja plačnih pritiskov pričakujem nadaljnje dvige obrestnih mer pred poletnim premorom s podobnimi koraki, kot smo jih sprejeli na zadnji monetarni seji. Morebitni nadaljnji koraki v preostanku leta pa bodo odvisni od gibanja inflacije, zlasti osnovne, odzivov drugih ekonomskih politik ter tudi od hitrosti in jakosti transmisijskega mehanizma.

Skladno s preteklimi izkušnjami namreč ukrepi denarne politike pokažejo svoje polne učinke z zamikom od 18 do 24 mesecev.

Ocenjujem, da transmisija ukrepov denarne politike poteka skladno s pričakovanji, saj že zaznavamo umirjanje kreditne aktivnosti, ki bo umirila agregatno povpraševanje. Vidna izjema so le depozitne obrestne mere, kjer ste banke učinke ukrepov prenesle v poslovanje v precej manjši meri kot na posojilni strani, kar še posebej velja za Slovenijo, ki močno odstopa od evrskega povprečja.

Poleg višanja obrestnih mer smo spremenili usmeritev tudi pri naših drugih instrumentih:

• umik iz dolgoročnih operacij refinanciranja – program TLTRO,
• prenehanje neto kupovanja vrednostnih papirjev – program APP.

Potem ko smo v Evrosistemu v prvi polovici lanskega leta končali dodatne nakupe vrednostnih papirjev, smo marca letos začeli zmanjševati imetje vrednostnih papirjev.

Hitrost procesa dezinflacije oziroma potrebni ukrepi denarne politike pa bodo odvisni tudi od odziva drugih ekonomskih politik. Naj – preden grem v podrobnosti – še enkrat opozorim na dejstvo, da je denarna politika naravnana na celotno evrsko območje in da naše ukrepe oblikujemo glede na povprečno inflacijo.

Odstopanja v rasti cen, ki so ali bodo posledica nacionalnih posebnosti in drugačnih ekonomskih politik, ki so v pristojnosti posameznih članic, zato ne bo mogoče naslavljati z denarno politiko. Zato je – kratkoročno – ključnega pomena, kakšna bo naravnanost fiskalne politike, plačne politike in politike, ki jo podjetja vodijo glede marž.

Bolj dolgoročno pa bodo razlike v inflaciji odraz strukturnih značilnosti posameznih ekonomij: konkurenčnosti, produktivnosti, odprtosti in delovanja trgov, na kar seveda lahko vplivamo s politikami, ki so v pristojnosti posameznih vlad.

Naj se v zadnjem delu dotaknem še vpliva trenutnih makroekonomskih razmer in naravnanosti denarne politike na bančni sistem. V začetnem obdobju visoke inflacije in hitrega zviševanja obrestnih mer te pozitivno vplivajo na bančni sistem v Sloveniji in drugod po Evropi. Delno zaradi odpornosti gospodarstva in prebivalstva, ki ob ugodnih poslovnih rezultatih in ohranjanju dohodkov ne kažejo znakov finančne šibkosti, delno pa zaradi povečevanja obrestnih prihodkov bank zaradi že omenjene nesimetričnosti pri oblikovanju obrestnih mer. Ključni parametri poslovanja slovenskega bančnega sistema tako ostajajo stabilni in ne odstopajo pomembneje od evrskega povprečja.

Za ohranjanje takšnih razmer tudi v srednjeročnem obdobju pa je nujno, da ostanemo pripravljeni na dejstvo, da trenutne razmere močno povečujejo tveganja za nekatere udeležence na finančnih trgih.

Če se ozremo samo na zadnje dogodke iz Združenih držav Amerike, lahko tako izluščimo dva pomembna zaključka:

• dobro upravljanje tveganj in visoki standardi notranjega nadzora v posameznih bankah ‒ prav na tem področju so odpovedale nedavno propadle banke,
• nujnost kakovostnega nadzora nad finančnim in znotraj njega bančnim sistemom tako z mikrobonitetnega kot makrobonitetnega vidika, s katerim lahko pravočasno zaznamo odstopanja od načel dobrega poslovanja in nadzorniško ukrepamo.

Naj zaključim s tem, širšim izzivom – v zadnjih letih je bila obsežna podpora ekonomskih politik ključna pri uspešnem spoprijemanju s pretresi, kot jih naša generacija še ni doživela. Vendar je bil takšen odziv ekonomskih politik mogoč zaradi spleta enkratnih dogodkov na globalni ravni – obdobja nizke inflacije, ki je odpirala prostor za tako nekonvencionalen pristop denarne in tudi fiskalne politike. V aktualnem obdobju, ko se srečujemo z izzivom, kako spet vzpostaviti cenovno stabilnost in običajno, torej bolj tržno delovanje naših gospodarstev, pa takšen pristop ni več mogoč. Zato je pomembno, da za primere izjemnih pretresov izjemna podpora politike ostaja na voljo.

Sicer pa je ključno, da vsi tržni udeleženci krepite svojo odpornost in se s tem pripravite na morebitne manj ugodne scenarije, ki se lahko uresničijo v prihodnje.