Govor guvernerja Boštjana Vasleta na Bančni konferenci
Dragi gospe in gospodje, prisrčno pozdravljeni. Veseli me, da sem po dolgoročnem sodelovanju z Združenjem bank ponovno z vami, tokrat v nekoliko drugačni vlogi.
Evroobmočje je tradicionalno bančno naravnano gospodarstvo. To velja tudi za Slovenijo. V obeh primerih opravlja bančni sistem pomembno vlogo finančnega posredništva, to je posredovanje sredstev od varčevalcev k posojilojemalcem, kar podpira gospodarsko rast. Nedelujoč bančni sistem ima tako lahko pogubne posledice tako za gospodarsko aktivnost kot tudi za vsesplošno družbeno blaginjo.
V svojem bistvu stabilen bančni sistem podpira nemoten pretok prihrankov od gospodinjstev k podjetjem. Slednja uporabijo prihranke za financiranje investicijskih projektov. Motnje v sposobnosti finančnih posrednikov, da opravljajo vlogo posrednikov posojil in prejemnikov vlog ter depozitov, močno vplivajo na dinamiko potrošnje gospodinjstev, ki je v veliki meri naslonjena na razpoložljivost posojil. Razrahljanje zaupanja v bančni sistem, steber stabilnosti in varnosti prihrankov gospodinjstev, pomeni tudi nižje varčevanje.
Stabilna baza depozitov je še posebej pomembna za stabilnost slovenskega bančnega sistema. Depoziti predstavljajo kar 50 odstotkov bančne pasive.1 Za zagotavljanje stabilnosti, in ohranjanje zaupanja v bančni sistem, je zatorej učinkovita regulacija ključnega pomena. Slednja mora biti poleg tega, da naslavlja sheme zavarovanja depozitnih vlog, usmerjena tudi v preventivno omejevanje bančnega presežnega nagnjenja k tveganju.
Na strani podjetij, banke zagotavljajo kar 50 odstotkov vsega dolžniškega kapitala nefinančnim podjetjem v Sloveniji in Evropski Uniji.2 V obdobjih daljše negotovosti in pretresov v bančnem sistemu, postane dostopnost do posojil omejena, nižja kreditna aktivnost pa še dodatno ojača nižje investicije, ki so že v svoji naravi ciklične. Izguba produktivnih investicij ima lahko za posledico nižjo gospodarsko aktivnost. Priča takemu razvoju dogodkov smo bili v obdobju po finančni krizi, po letu 2009, ko je Slovenija kar 5 let zapored beležila skromno gospodarsko rast, v letih 2009, 2012 in 2013 celo negativno.3 Podjetja se po izteku takega obdobja začno v večji meri zanašati na lastna sredstva kar zniža povpraševanje po posojilih s strani nefinančnih družb in ima za posledico nižjo dobičkovnost bančnega sektorja na dolgi rok.4
Finančna stabilnost pa ni pomembna le za družbeno blaginjo neposredno skozi bančni sistem, pač pa tudi posredno. Centralni bančniki si še posebej prizadevamo za stabilen bančni sistem, ki zagotavlja transmisijo denarne politike. Kot veste, je glavni cilj Banke Slovenije in ECB, dolgoročno stabilna in predvidljiva inflacija.
Dobro delujoč bančni sektor in nemoten dostop do posojil s strani nefinančnih podjetij sta ključna, da se ukrepi denarne politike odrazijo tudi v realni ekonomij (skozi višjo gospodarsko aktivnost). Naj ta mehanizem ponazorim z enostavnim primerom. Neustrezno kapitalizirane banke z nižjimi dobički se na omejevanje denarne politike skozi zviševanje obrestnih mer, na primer, odzivajo bolj ostro kot pa dobro kapitalizirane banke z višjimi dobički.5 To ima za posledico presežen padec posojilne aktivnosti, kar vpliva negativno na gospodarsko aktivnost. Slednja se posledično zniža bolj od pričakovanj s strani Centralne banke. V takem okolju se Centralna banka veliko težje odziva na zaostreno gospodarsko situacijo kot pa pred naznanitvijo ukrepov. V kolikor želi centralna banka ostati dolgoročno kredibilna, si namreč ne more več privoščiti ponovnega nižanja obrestnih mer, vsaj ne v kratkem obdobju.
Nasprotno, dobro kapitalizirane banke, z višjimi dobički, morebitno zaostrovanje denarne politike lažje prenesejo. Padec depozitne baze lažje nadomestijo z alternativnimi viri financiranja, ki so cenejši, kot v primeru podhranjenih bank, in tudi lažje dostopni. V tako delujočem bančnem sistemu centralni bančniki lažje napovedujemo, kako se bodo novo sprejeti ukrepi odrazili v prihodnji gospodarski aktivnosti in inflaciji.
Promptno spremljanje stanja na bančnem trgu je zato ključnega pomena, saj obstajajo že znotraj slovenskega bančnega sektorja velike razlike v bančni kapitaliziranosti. Medbančna različnost se še bolj okrepi v kolikor dodamo dimenzijo različnosti med bančnimi sistemi držav članic Evro območja. Poleg različnosti med posameznimi bankami, namreč obstaja visoka raven razlik med kapitaliziranostjo bančnih sistemov držav članic. To zaznavamo v količniku temeljnega kapitala Tier 1, ki je med državami članicami zelo različen. V denarni uniji, kjer vse države sledimo skupni denarni politiki, različnost med bančnimi sistemi držav članic, predstavlja dodaten izziv.
Izziv pri načrtovanju denarne politike pa predstavlja tudi dejstvo, da denarna politika sama po sebi vpliva na zdravje bilanc in dobičkovnost bank, ki so del Evro sistema. Ob tem naj poudarim, da nas lahko nekoliko pomirijo izsledki študije, ki je bila nedavno objavljena na Mednarodnem Denarnem Skladu in ugotavlja, da denarna politika ne vpliva na nižjo dobičkovnost bančnega sektorja po krizi, ko upoštevamo še vpliv zaostrenega makroekonomskega okolja.6
Z vidika oblikovalcev denarne politike je torej ključno zagotoviti finančno stabilnost, ki ni sama sebi namen, temveč zagotavlja stabilnost cen.
Skozi čas je regulativno in nadzorniško okolje z manjšim časovnim zamikom sledilo poslovnemu ciklu. S časom, ko je spomin na predhodno krizo zbledel in so njene posledice izginile, je regulacija finančnega sistema postala ohlapnejša. Tržni udeleženci in gospodarstvo so težili k samoregulaciji ob minimalnih posegih institucij, ki vodimo ekonomsko in denarno politiko. To smo doživeli v obdobju pred krizo tako v ZDA kot v evroobmočju. Primeri tovrstnega razvoja dogodkov sta Baselska sporazuma iz leta 1995 in 2004. V Evropi pred krizo so imele nekatere pomembne banke nizek količnik finančnega vzvoda, obenem pa so izpolnjevale regulatorni minimum količnika kapitalske ustreznosti. Prekomerna širitev bančništva, predvsem pa še manj reguliranega "senčnega" bančništva, sta privedli do finančnega sistema, ki je postal neodporen na negativna makroekonomska gibanja in šoke, kot je denimo kolaps stanovanjskega trga. K temu sta svoje prispevala tudi povečana kapitalska in dolžniška prepletenost finančnih posrednikov in njihova velikost.
Negativni učinki ciklične regulacije so se najbolj odrazili ob izbruhu finančne krize. Nedavna finančna kriza je pustila velik pečat na svetovnemu gospodarstvu. V evroobmočju, na primer, so varčevalci in investitorji izgubili prihranke, podjetja so bila zrinjena s posojilnega trga, banke v težavah pa so morali na koncu reševati davkoplačevalci. Mednarodni Denarni Sklad ocenjuje, da je finančna kriza bistveno zmanjšala gospodarsko rast glede na njen predkrizni trend, in povzročila znatne fiskalne stroške tako v Sloveniji kot širše v evroobmočju.
Da bi preprečili padec gospodarske aktivnosti v prihodnje, smo v obdobju po krizi snovalci ekonomskih in denarnih politik posebno pozornost namenili izboljšavam regulatornega in nadzorniškega okolja, ki med drugim vključujejo implementacijo okvira Basel III in vzpostavitev enotnega nadzornega mehanizma. Namen teh ukrepov je poenotiti regulacijo in nadzor v evroobmočju ter uvesti politike, ki so po naravi proti-ciklične, in zmanjšujejo finančni cikel.
V zaključku naj še enkrat poudarim, da ustrezna bančna regulacija, čeprav je lahko v posameznih fazah za vas bančnike omejujoča, na koncu pomeni stabilen bančni sistem, kar povečuje družbeno blaginjo in izboljšuje transmisijo denarne politike. Centralna banka tako lažje spodbuja gospodarsko aktivnost in zasleduje svoj osrednji cilj kar je cenovna stabilnost. V preteklosti, sta bila tako rast kot padec posojilne aktivnosti v veliki meri pogojena s fazo poslovnega cikla, kar se je odrazilo v velikem padcu gospodarske aktivnosti v obdobju finančne krize. Zgodovina nas je tako naučila, da mora dobro zastavljena regulacija bančnega sektorja slediti proti-cikličnosti in tako ublažiti padec posojilne aktivnosti v obdobjih recesij in pomagati gospodarski aktivnosti, da v čim krajšem obdobju zopet vzpostavi stik s svojo potencialno zmogljivostjo. Tako Slovenija kot Evropska Unija se trenutno nahajata v zreli fazi poslovnega cikla. Ob morebitni novi recesiji bodo tako lahko banke odigrale pomembno vlogo pri blaženju njenih posledic.
1 Poročilo o finančni stabilnosti, Banka Slovenije, December 2018.
2 Vir: SDW, ECB.
3 Vir: OECD.
4 Glej zgoraj.
5 Altavilla, C., Andreeva, D., Boucinha, M., & Holton, S. (2019). Monetary policy, credit institutions and the bank lending channel in the euro area. ECB Occasional Paper, (222).
6 Bottero, M., Minoiu, C., Peydro, J. L., Polo, A., Presbitero, A., & Sette, E. (2019). Negative Monetary Policy Rates and Portfolio Rebalancing: Evidence from Credit Register Data (No. 19/44). Mednarodni Denarni Sklad.