Stališče Banke Slovenije o amandmajih na Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank
Banka Slovenije se je na spletni strani Državnega zbora RS seznanila z amandmaji, ki so jih k Zakonu o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVNIKOB) dne 21. 6. 2019 vložile stranke vladne koalicije.
Menimo, da predlagani amandmaji ne rešujejo spornih rešitev prvotne verzije ZPSVNIKOB, na katere je Banka Slovenije opozorila Ministrstvo za finance in predsednika Vlade RS v svojih pismih dne 5. 3. 2019 , 8. 4. 2019 in dne 6.5.2019. Zato v zvezi s tem ponovno izpostavljamo ključne pripombe.
Kot že izpostavljeno, je bila prvotna verzija ZPSVNIKOB sporna z vidika prepovedi monetarnega financiranja. Ta prepoved centralni banki onemogoča, da bi s centralno bančnim denarjem financirala na loge/obveznosti države. To prepoved določa tako nacionalna zakonodaja kot tudi primarno pravo EU - Pogodba o delovanju EU. Predlog ZPSVNIKOB je bil sporen tudi z vidika finančne neodvisnosti, ki jo prav tako zahteva primarno pravo EU in RS - Ustava RS. Na te nedoslednosti je opozorila tudi Evropska centralna banka v svojem mnenju z dne 27. 3. 2019 (CON/2019/13) kot tudi Zakonodajno-pravna slaba DZ v svojem mnenju z dne 14. 6. 2019.
Z amandmaji se skuša še bolj poudariti, da predlog zakona urejuje postopke po 350.a členu ZBan-1, pri čemer predlagatelji sledijo stališču, da naj bi bila odgovornost Banke Slovenije za morebitno nastalo prikrajšanje po tej določbi ZBan-1 objektivna, ne glede na protipravnost in krivdo. Četudi pa bi bilo to stališče pravilno (razloge, iz katerih je razvidna njegova nepravilnost, smo med drugim podrobneje predstavili v pismu Ministrstvu za finance z dne 6. 5. 2019), pa je še vedno treba upoštevati, da Banka Slovenije ni bila edina institucija, ki je sprejemala odločitve o reševanju bank v letu 2013, in da takšno stališče tudi ne pomeni, da je Banka Slovenije nadomestitev morebitnega prikrajšanja dolžna financirati.
V postopku reševanja bank je sodelovalo še več drugih akterjev – država oz. vlada in ministrstvo za finance, institucije EU, neodvisni cenilci... Amandmaji kot poglavitni vir za poplačilo škode določajo bodoče dobičke Banke Slovenije, ki so sicer namenjeni za njene splošne rezerve, poleg tega pa tudi oblikovane splošne rezerve. Glede na to, da se bodo sredstva centralne banke tako še naprej uporabljale za poplačilo odškodnin, ne glede na to, kdo je za škodo dejansko odgovoren, je taka ureditev še vedno sporna z vidika prepovedi monetarnega financiranja.
Poleg tega pa taka popolna podreditev splošnih rezerv centralne banke zgolj enemu cilju – poplačilu odškodnin, nastalih iz reševanja bank, sporna tudi z vidika finančne neodvisnosti centralne banke. Centralne banke morajo imeti na voljo zadostna sredstva za izvajanje svojih nalog, med nalogami pa ima izvajanje denarne politike Evrosistema prednost pred drugimi nalogami. Centralna banka mora imeti možnost oblikovanja rezerv za izvajanje njenih osnovnih nalog. To je večkrat poudarila v svojih mnenjih tudi ECB (npr. mnenje CON/2019/21). Reševanje bank je naloga lastnikov in države in ne centralne banke.
Banka Slovenije je tudi večkrat izpostavila , da je za celovito ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z sanacijo bank leta 2013 nujno sodelovanje institucij EU. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ni prilagojen posebnim pravilom, ki urejajo sodelovanje institucij EU in njihovih zaposlenih v postopkih pred nacionalnimi sodišči. ZPP med drugim določa , daje pričo mogoče prisilno privesti ter dajo sodišče lahko tudi denarno kaznuje, če ne želi pričati, lahko se jo tudi zapre. Predstavniki institucij EU imajo v skladu s Pogodbo o delovanju EU zagotovljeno imuniteto. Zaradi citiranih določb ZPP obstaja veliko tveganje, da institucije EU v postopkih sodnega varstva po ZPSVNIKOB ne bodo pripravljene sodelovati. Glede na to, da bodo potencialne odškodnine imetnikom podrejenega dolga tako ali drugače zagotovljene izjavnih sredstev, je ključno, da se dejansko stanje in vprašanje upravičenosti do izplačila odškodnin celovito razčisti. Za to pa bo potrebno tudi sodelovanje institucij EU oziroma njihovih zaposlenih, kar pa zahteva vzpostavitev ustrezne pravne podlage, kot je Banka Slovenije že predlagala. Nadalje, glede na kompleksnost strokovnih vprašanj, ki jih ureja tudi pravo EU, je Banka Slovenije prav tako predlagala, da morajo v postopkih sodelovati tudi izvedenci, ki imajo mednarodne izkušnje s področja reševanja bank (ob predpostavki, da ni podan konflikt interesov). Tudi ta predlog, ki je po našem mnenju lahko samo korist pri razčiščevanju dejanskega stanja, ni bil sprejet. Namen teh predlogov Banke Slovenije je, da preprečijo situacijo, ko bi postopki po ZPSVNIKOB vodili v izplačilo odškodnin, ne da bi se prej ugotovilo, kaj se je dejansko zgodilo.
Nadalje ugotavljamo, da amandmaji, kljub opozorilu Banke Slovenije o tem, da zlasti zaradi konflikta interesov ni primerna za izvajanje teh pristojnosti, Banko Slovenije določajo kot prekrškovni organ za sankcioniranje kršitve pravil o delovanju podatkovnih sob. To pomeni, da bo Banka Slovenije kot toženka odločala o ustreznosti dostopanja tožnikov do podatkovnih sob oziroma njihove uporabe/varovanja podatkov in dokumentov. Taka situacija po našem mnenju ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva, kot to zahteva Ustavno sodišče.
Predlog amandmaja 15. člena uvaja možnost, da sodišče Banki Slovenije določi le trimesečni rok za odgovor na tožbo (največ pa 6 mesecev), medtem ko imajo tožniki na voljo 7 mesecev od objave obvestila o vzpostavitvi podatkovne sobe. BS naj bi torej v roku, ki bo potencialno izredno kratek, morala odgovarjati na različne zahtevke številnih tožnikov (amandmaji so še razširili vrste možnih zahtevkov), polniti podatkovno sobo z dokumenti in voditi postopke o prekrških v zvezi s tem. Vse to bo izjemno obremenjujoče in ne bo omogočalo priprave ustreznih odgovorov Banke Slovenije na tožbe. Ob tem je treba upoštevati, da predlog zakona ostaja nespremenjen v delu, v katerem predvideva obrnjeno dokazno breme v škodo Banke Slovenije. Banka Slovenije opozarja na mnenje Zakonodajno pravne službe, ki je izpostavila potrebo po različni obravnavi različnih vrst zahtevkov, tudi v zvezi z odgovorom na tožbe, ter potrebo po spoštovanju (ustavne) pravice Banke Slovenije do izjave. Ob upoštevanju potencialne velike količine tožb, raznovrstnosti zahtevkov, kompleksnosti sporov in drugih prej navedenih okoliščin, bo ta pravica v primeru uzakonitve takšnega roka za odgovor na tožbe nedvomno prekršena.
Menimo, da je zakon tudi glede financiranja morebitnih nadomestil mogoče prilagoditi konkretnim pripombam tako, da za državo ne bi nastopile dodatne neugodne posledice. Banka Slovenije je Ministrstvu za finance predlagala več možnih rešitev v zvezi z delitvijo njenega do bička, vendar se žal teh predlogov ni upoštevalo. Banka Slovenije nikakor ne nasprotuje, da se pravilnost njenega ravnanja presodi v postopkih, kot jih vzpostavlja ZPSVNIKOB. Banka Slovenije pa ne more prezreti zgoraj izpostavljenih dilem in mora v primeru posegov v njeno neodvisnost in kršitev prepovedi monetarnega financiranja na to opozoriti ter ustrezno ukrepati. Z vidika čimprejšnjega zaključka sodnih sporov je bistveno, da ZPSVNIKOB ustrezno reši ključna vprašanja v zvezi s statusom Banke Slovenije in zahtevami glede tega, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje in prava EU. S pravočasno rešitvijo odprtih vprašanj se bo preprečilo, da bi jih kasneje reševali kot eno od vprašanj, ki bodo ovirala tek postopkov po ZPSVNIKOB, poleg tega pa bodo s tem preprečena tveganja , ki izhajajo iz kršitev prava EU.
Končno še opozarjamo, da je v primeru tovrstnih sprememb predloga zakona, ki bistveno spreminjajo vsebino, s katero se je seznanila in na katero je podala svoje mnenje ECB, vendar njeno mnenje ni bilo upoštevano, potrebna ponovna seznanitev ECB s predlaganimi amandmaji, da ima ECB možnost podati mnenje o zadnji verziji besedila.
Povezani novici:
Odprto pismo guvernerja predsedniku Vlade RS
Banka Slovenije o predlogu Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank