Govor guvernerja Boštjana Vasleta na Dnevu slovenskih bančnikov

Spoštovane gospe, spoštovani gospodje,

lepo pozdravljeni tudi z moje strani. Ena izmed tradicij, ki sem jih prevzel od svojih predhodnikov z Banke Slovenije, je udeležba na vsakoletnem stanovskem srečanju bančnic in bančnikov, ki ga organizira Združenje Bank Slovenije.

To priložnost bom izkoristil, da vam predstavim naš pogled na trenutne razmere, ki so se od vašega lanskoletnega srečanja precej spremenile. Na spremembe v makroekonomskem okolju smo se guvernerji Evrosistema odzvali s sprejetjem paketa ukrepov v mesecu septembru, ki so usmerjeni v spodbujanje gospodarske aktivnosti in predvsem v približevanje inflacije našemu dolgoročnemu cilju "blizu, a malo pod 2 %". Nekoliko pa se je spremenil tudi konsenz glede uporabe drugih ekonomskih politik, predvsem fiskalne, ki se oblikuje tako na globalni ravni kot v Evropske monetarne unije (EMU).

Gospodarske razmere se poslabšujejo, tako na globalni ravni kot tudi v evrskem območju in v Sloveniji. Na globalni ravni bo rast v letu 2019 nižja kar v 90 odstotkih svetovne ekonomije. V najnovejših napovedih Mednarodni denarni sklad (MDS) tako pričakuje le triodstotno rast.

V zadnjih napovedih smo tudi sami, tako Evropska centralna banka (ECB) kot Banka Slovenije, navzdol revidirali rast evrskega območja in Slovenije. Podobno so svoje napovedi navzdol revidirale tudi ostale institucije: Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), Evropska komisija (EK) in Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD). Govorimo sicer o umirjanju rasti in ne o recesiji. Gospodarska rast se znižuje, a v pretežnem delu sveta oziroma Evrope ostaja pozitivna. Slika pa ni enoznačna. V mednarodno trgovino vpeta industrija peša, medtem ko storitveni sektor, ki je pretežno odvisen od domačega povpraševanja, ostaja robusten. Ob tem zaznavamo prve učinke zaustavljanja v proizvodnem sektorju, ki negativno vplivajo tudi na storitveni sektor. Pomirja dejstvo, da trg dela ostaja rekorden.

Skupaj z ohlajanjem gospodarstva se krepijo tudi tveganja in negotovosti. Med najpomembnejše sodijo nesoglasja glede mednarodne trgovine, izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije (EU) in upočasnitev gospodarske rasti na Kitajskem.

Ob tem velja poudariti, da ključni dejavniki, ki upočasnjujejo rast in povečujejo negotovost, prihajajo s strani nosilcev ekonomske politike. Tokratno pehanje gospodarstva torej ni rezultat nakopičenih notranjih neravnovesij, ampak posledica zavestnih odločitev. Te odločitve nimajo zgolj škodljivih posledic na globalno rast, temveč hkrati predstavljajo spremembe politik in institucij, ki so se gradile desetletja. EU in sistem proste trgovine sta rezultat nenehnih pogajanj in snovanja politik v celotnem obdobju po drugi svetovni vojni.

Kot posledica prej omenjenega pešanja gospodarske rasti je v okviru Evrosistema prevladalo soglasje, da je potreben dodaten odziv denarne politike. Naj spomnim, da smo na ECB v zadnjih letih zagotavljali veliko stopnjo akomodacije.

V začetni fazi krize smo se znatno odzvali in sprejeli vrsto konvencionalnih ukrepov, kot je znižanje obrestne mere. Zaradi nezadostnega okrevanja smo tem ukrepom kot druge večje centralne banke dodali še nekonvencionalne ukrepe, kot je kvantitativno sproščanje.

Denarna politika se je z uporabo vrste novih instrumentov torej v minulih letih že znatno odzvala in s svojimi ukrepi spodbujala agregatno povpraševanje in preko gospodarske aktivnosti stabilno rast cen.

Zaradi poslabševanja gospodarskih razmer v zadnjih četrtletjih kot tudi gibanja inflacije, ki ostaja znatno pod našim ciljem "blizu, a pod 2 %", smo se guvernerji centralnih bank evrskega območja odločili, da sprejmemo dodaten paket ukrepov.

Ključna ideja tokratnega paketa je, da ohranimo vplivanje na celotno krivuljo donosnosti, za kar je bila potrebna kombinacija tako konvencionalnih kot nekonvencionalnih ukrepov. Z ohranitvijo prvih vplivamo predvsem na kratkoročne obrestne mere, medtem ko z drugimi ohranjamo vpliv na dolgoročne obrestne mere.

Z znižanjem obrestne mere za dodatno desetinko odstotne točke smo tako želeli kot prvič vplivati predvsem na kratkoročni del krivulje donosnosti, kot drugič pa z obnovitvijo nakupov vrednostnih papirjev in ohranjanjem reinvestiranja zapadlih glavnic predhodno kupljenih papirjev še na dolgoročnejši segment obrestnih mer.

Za izboljšanje transmisije omenjenih ukrepov v gospodarstvo smo kot tretjič vzpostavili novo serijo dolgoročnih ciljanih posojil pod enakimi pogoji kot v preteklosti. Zato je (kot pogosto poudarjamo) tako pomembno, da banke okrepite kreditiranje gospodarstva, ko imamo pred očmi agregatno povpraševanje in njegov vpliv na cene.

Dodatno smo kot četrtič okrepili signaliziranje prihodnje naravnanosti denarne politike, torej našo zavezo glede tega, kako dolgo bodo obrestne mere ostale na sedanjih nivojih oziroma bodo še nižje.

Če strnem, smo z zadnjimi ukrepi omogočili znižanje tako kratkoročnih kot dolgoročnih obrestnih mer, izboljšali transmisijo denarne politike v gospodarstvo ter skupaj s trdnejšo zavezo glede dolgoročnejše naravnanosti denarne politike omejili del negotovosti bančnega financiranja.

Pomemben del paketa, še posebej za vas, pa je tudi dvostopenjsko obrestovanje presežnih rezerv oziroma t.i. "tiering", ki omogoča ugodnejše obrestovanje dela presežnih rezerv, ki jih poslovne banke nalagate pri centralnih bankah Evrosistema. Poleg omenjenega neposrednega učinka, ukrep dodatno krepi naše razmišljanje, da bodo sedanje razmere negativnih oziroma nizkih obrestnih mer prevladovale še kar nekaj časa.

Trenutna naravnanost denarne politike je izjemna tudi z zgodovinskega vidika. Obdobja tako nizkih oziroma negativnih obrestnih mer, ki traja že zelo dolgo in to na pretežnem spektru krivulje donosnosti, zgodovina ne pomni. Prav zaradi teh dejstev se zavedamo, da se prostor za sprejemanje nadaljnjih instrumentov zelo verjetno zmanjšuje in lahko privede v razmere, ko bo učinkovitost instrumentov še manjša, njihovi negativni učinki pa bodo postajali večji.

Zaradi tega izpostavljamo nujnost, da se denarni politiki pridružijo tudi ostale politike. Zavedamo se, da bo samo z denarno politiko (kot bi bilo z vsako posamezno politiko) vse težje dosegati želene cilje. Pri tem imam v mislih predvsem ukrepe strukturne narave in fiskalno politiko, ki pa so tesno prepleteni. Govorimo torej o ukrepih za povečanje potenciala gospodarske rasti, povezanih z dvigom produktivnosti in odzivom na demografske spremembe.

Na področju fiskalne politike, kjer zopet ne govorim samo o Sloveniji, ampak o širšem evropskem prostoru, je treba predvsem izkoristiti fiskalni prostor, ki je na razpolago v nekaterih državah, in s tem okrepiti povpraševanje oziroma investicijsko aktivnost.

Stabilizacija gospodarskih razmer pa bi bila lahko učinkovitejša, predvsem pa hitrejša, če bi imeli na ravni EU dodatne instrumente skupne fiskalne politike, o katerih se na ravni EU sicer razpravlja že precej časa, a politične volje za njihovo sprejetje (še) ni.

Pred koncem naj omenim še eno posledico sedanjih usmeritev denarne politike. V razmerah visoke likvidnosti in nizkih obrestnih mer banke v evrskem območju iščejo alternativne možnosti investiranja presežne likvidnosti, kar sicer lahko izboljša položaj bank, a lahko hkrati privede tudi do bolj tveganih naložb oziroma do povečanih tveganj za finančno stabilnost.

V zadnjem obdobju je zato precej nacionalnih centralnih bank okrepilo svoje makrobonitetne politike. Izkušnje teh držav so sicer različne, res pa je, da uporabljajo tudi različne instrumente. Trenutno ima približno 20 držav uvedene tovrstne instrumente, med njimi tudi Slovenija. Ukrepi, ki smo jih sprejeli na Banki Slovenije, so odziv na porast potrošniškega kreditiranja, ki lahko po našem mnenju predstavlja tveganje za finančni sistem, ki za nas ni več spremenljivo. Največjo težavo vidimo pri podaljševanju ročnosti posojil in naraščanja njihovih zneskov.

Seveda so vsi omenjeni makrobonitetni instrumenti z vidika celotnega evrskega območja in njegove finančne stabilnosti pomembni za to, da ohranimo delujoč sistem transmisije naših instrumentov in s tem učinkovitost skupne denarne politike.

Posebnost dogodkov, ki smo jim priča, so na eni strani razlogi za umirjanje rasti, ki so povsem drugačni od tistih iz preteklih obdobij ohlajanja. Na drugi strani pa odziv denarne politike z negativnimi obrestnimi merami in drugimi nekonvencionalnimi ukrepi ravno tako pomeni odklon od običajnih odzivov centralnih bank v preteklosti. Ravno zato je ključnega pomena, da v prizadevanju za izboljšanje makroekonomskega stanja uporabimo vse razpoložljive politike na usklajen način. In kar je najpomembnejše, da to storimo pravočasno.