Pojasnilo o ukrepih Banke Slovenije ob dokapitalizaciji NLB, NKBM in Abanke

Z novelo Zakona o bančništvu (ZBan-1L), ki je bila sprejeta decembra lansko leto, je v Sloveniji stopila v veljavo ureditev, ki je omogočila, da v primeru ugotovljene insolventnosti banke - Banka Slovenije izvede postopek sanacije banke z ukrepi, ki so glede učinkov podobni postopku prisilne poravnave, ki se izvede v primeru insolventnosti gospodarske družbe. Nova ureditev omogoča prisilni odpis delnic obstoječih delničarjev oziroma odpis ali konverzijo v delnice za podrejene terjatve upnikov banke, to je tiste terjatve, ki bi bile v primeru stečaja banke poplačane šele, ko bi se v celoti poplačali vsi depoziti banke in druge navadne terjatve upnikov banke. Nov ukrep prisilnega prenehanja ali konverzije je urejen kot izredni ukrep, ki ga v okviru pristojnosti izvajanja nadzora nad banko izreče Banka Slovenije, če so za to izpolnjeni z zakonom določeni pogoji.

Z novim ukrepom prisilnega prenehanja ali konverzije se prepreči propad banke in omogoči njeno preživetje na podoben način, kot v primeru prisilne poravnave insolventnega podjetja tako, da pretekle izgube pokrijejo najprej dosedanji lastniki, šele za njimi pa tisti upniki, katerih terjatve se po pravilih splošnega insolvenčnega prava štejejo kot podrejene terjatve (po vrstnem redu, glede na stopnjo podrejenosti njihovih terjatev).

Poslabšanje gospodarskega stanja v državi, predvsem po letu 2010, je zaradi propada številnih podjetij vplivalo na kapitalsko ustreznost bank, z zmanjšano sposobnostjo zadolževanja države pa tudi na poslabšanje likvidnostnega stanja slovenskega bančnega sistema. V letu 2013 se je stanje tako poslabšalo, da se je izkazalo, da brez državne pomoči v obliki dokapitalizacije, določene banke ne bodo preživele. Slovenija je sestavni del Evropske unije, slovenske banke pa sestavni del evropskega bančnega sistema, kar pomeni, da smo dolžni spoštovati zakonodajo, ki je sprejeta znotraj Unije. V primeru državne pomoči bankam to vključuje tudi pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je državna pomoč sploh dopustna. Pogoje za dopustnost državne pomoči za sanacijo bank določa Evropska komisija v okviru svojih pristojnosti na področju varstva konkurence. Dopustnost vsakega posamičnega primera državne pomoči (ali ko država nameni sredstva za sanacijo banke, ali ko ga nameni za sanacijo podjetju) Evropska komisija posebej presoja. Glede na Pogodbo o EU je predhodno soglasje Evropske komisije pogoj, da država lahko nameni državno pomoč posamezni banki.

Banka Slovenije je na podlagi ocene neodvisnih cenilcev, ki so v desetih slovenskih bankah pregledovali kreditne portfelje, ugotovila, da so bile ocene posameznih bank glede kreditov oziroma glede trenutne vrednosti zavarovanj, preoptimistične in bodo zato morale te banke ob koncu leta pri zaključevanju poslovnih knjig izkazati dodatno izgubo zaradi oblikovanja dodatnih potrebnih slabitev in rezervacij. Med desetimi bankami je pregled kreditnega portfelja pokazal potrebo po visokem obsegu dodatnih slabitev. Po obsegu potrebnih dodatnih slabitev zlasti izstopajo NLB, NKBM in Abanka. Celostni pregled kreditnega portfelja v teh bankah je namreč pokazal, da bi banke po oblikovanju vseh ocenjenih slabitev in rezervacij ob koncu poslovnega leta, dejansko izkazovale negativni kapital. To bi pomenilo, da bi morala Banka Slovenije zoper te banke začeti stečajni postopek. V primeru stečaja banke bi se vrednost premoženja banke, ki bi bilo namenjeno poplačilu upnikov, še dodatno znatno znižala zaradi pogojev prisilne prodaje oziroma splošne slabe likvidnosti na finančnem trgu, s tem pa bi se obseg izgube za upnike banke še povečal.

V primeru stečaja banke bi se glede na veljavne predpise najprej poplačale zavarovane terjatve iz premoženja banke, ki je dano v zavarovanje obveznosti banke, nato pa iz preostalega premoženja po vrstnem redu najprej prednostne terjatve upnikov (tudi zajamčene vloge), navadne terjatve upnikov (nezajamčene vloge, druge navadne terjatve) in šele za tem podrejene terjatve. Le v primeru popolnega poplačila predhodnega razreda terjatev, bi bile na vrsti za poplačilo terjatve upnikov naslednjega reda. Delničarji bi bili glede svojih vložkov v delnice banke lahko poplačani iz premoženja banke le, če bi se najprej v celoti poplačale obveznosti banke do vseh upnikov, kar pa v primeru stečaja praktično ni mogoče.

Uveljavitev novele Zakona o bančništvu je omogočila, da se v primeru ugotovljene insolventnosti banke in grozečega stečaja banke, ki bi lahko ogrozil stabilnost finančnega sistema, z izrednim ukrepom Banke Slovenije uveljavijo le nekateri učinki stečaja banke in sicer razveljavitev obveznosti banke do delničarjev in upnikov iz naslova podrejenih terjatev, če te obveznosti v stečaju banke ne bi bile poplačane. S tem ukrepom se torej prepreči stečaj banke, položaj delničarjev oziroma upnikov, katerih terjatve so bile razveljavljene, pa zaradi tega ukrepa ne sme biti slabši, kot bi bil v primeru stečaja banke.

Če bi torej upniki določenega razreda podrejenih terjatev prejeli v stečaju vsaj delno poplačilo svoje terjatve, ta del ne sme biti predmet razveljavitve, pač pa bi lahko Banka Slovenije v tem delu odločala o konverziji terjatev v (nove) delnice banke.

Banka Slovenije je na podlagi ocene neodvisnih cenilcev, ki je bila izvedena v vseh bankah, ki so bile deležne izrednih ukrepov (NLB, NKBM, Abanka, Factor banka, Probanka) ugotovila, da bi bil v primeru stečaja banke primanjkljaj kapitala tako visok, da terjatve upnikov podrejenih terjatev in delnice obstoječih delničarjev ne bi bile niti delno poplačane.

Da bi lahko banke prejele državno pomoč, ki je bila nujno potrebna za stabilizacijo poslovanja, je pred vplačilom sredstev države za dokapitalizacijo bank, moral biti izveden ukrep razveljavitve delnic banke in vseh podrejenih obveznosti banke, saj te v primeru stečaja banke ne bi bile poplačane. V nasprotnem primeru dokapitalizacija bank z državno pomočjo, glede na pravila EU za državne pomoči, ne bi bila dopustna. Po teh pravilih namreč javnih sredstev ni dopustno uporabiti za reševanje delničarjev in upnikov iz naslova podrejenih terjatev, ampak le za reševanje terjatev navadnih upnikov – deponentov in drugih prednostnih upnikov banke.

Stečaj in prenehanje banke se lahko v smislu 320. člena ZBan-1 kljub ugotovljeni insolventnosti banke torej odloži, če Banka Slovenije oceni, da je mogoče z izrednimi ukrepi, ki jih ureja ZBan-1, odpraviti razloge insolventnosti. Iz navedenega izhaja, da so izredni ukrepi predvideni kot instrument za sanacijo bank, s katerimi se zaradi zaščite javnega interesa, z uporabo javnih sredstev prepreči stečaj banke. To pa je mogoče le z natančno opredeljenimi ukrepi prestrukturiranja, ki jih na podlagi zakona izreče Banka Slovenije na način, da se zavarujejo temeljne pravice lastnikov in upnikov ter odvrnejo negativni učinki stečaja banke na finančni sistem.

Izredni ukrepi, ki so bili urejeni v ZBan-1 pred uveljavitvijo novele ZBan-1L, so sicer določali možnost, da Banka Slovenije odloči o dokapitalizaciji banke (brez skupščine banke), o prenosu premoženja in obveznosti banke na prevzemno družbo, o prodaji delnic banke in o postavitvi izredne uprave banke. Izredni ukrepi, kot so bili urejeni v ZBan-1 pred uveljavitvijo ZBan-1L, pa niso omogočali prestrukturiranja banke na način, da se izvede prisilni odpis obveznosti banke na način, kot to velja za obveznosti prezadolženih dolžnikov v postopku prisilne poravnave (v skladu z ZFPPIPP).

Namen postopkov prestrukturiranja po ZFPPIPP (preventivno prestrukturiranje in prisilna poravnava) je dvojen. Ohraniti poslovanje podjetja in doseči višje poplačilo upnikov kot v stečaju (44c. in 136. člen ZFPPIPP). Z ohranitvijo poslovanja podjetja se dosežejo ugodni učinki z vidika delovanja gospodarskega sistema in družbe v celoti. Stroški stečaja tako ne bremenijo javnih sredstev, podjetje še naprej ustvarja dohodek, plačuje javne dajatve in še naprej zagotavlja delovna mesta.

Ker je bila prošnja države za odobritev državne pomoči z dokapitalizacijo bank s strani Evropske komisije rešena ugodno (brez njenega soglasja je državna pomoč nemogoča), je bila lahko dokapitalizacija izvršena pred koncem leta. Ker je bila dokapitalizacija bank v tako kratkem roku mogoča le z državno pomočjo, je bil ukrep razveljavitve delnic in podrejenih obveznosti nujen predpogoj za sodelovanje države pri sanaciji bank v obliki dokapitalizacije. Brez tega ukrepa bi bila celotna operacija nemogoča, stečaj bank pa glede na veljavno zakonodajo neizogiben. Banka Slovenije se zaveda teže ukrepa, ki ga je izrekla z razveljavitvijo delnic in podrejenih obveznosti bank, vendar hkrati ugotavlja, da je bila uporaba tega ukrepa v danih okoliščinah edina rešitev, da se prepreči stečaj teh bank in zagotovi stabilnost finančnega sistema kot celote.

Tako pri pripravi zakonodaje, kot tudi pri izvedbi ukrepa je Banka Slovenije ravnala skrbno in s ciljem, da se negativni učinki tega ukrepa omejijo na najmanjšo možno mero.

V obdobju gospodarske recesije se tveganje iz naslova lastništva delnic in drugih finančnih instrumentov, ki pomenijo za imetnike ob višjem tveganju tudi večji kapitalski donos, bistveno poveča v primerjavi s tveganji in pričakovanji, kot so obstajala v razmerah gospodarske rasti in dobrega stanja bank. Pričakujemo, da se bo ob sanaciji gospodarstva in gospodarski rasti izboljšalo tudi stanje bank, temu je bila lanskoletna dokapitalizacija bank tudi namenjena.