Odgovor na navedbe dr. Franceta Križaniča v Mladini
V rubriki Pisma v Mladini, št. 28, 22. julija 2016, minister za finance v vladi Boruta Pahorja (2008 do 2011) zapiše več trditev, ki ne držijo.
1. Na trditev dr. Bogomirja Kovača v članku V imenu koga deluje Banka Slovenije?, in sicer: "Reakcija Banke Slovenije, vlade in bančnega sektorja(2008-2011) je bila napačna in absolutno prepozna", bivši minister za finance odgovarja, da je bila reakcija slovenske politike na svetovno finančno krizo 2008 "takojšnja, obsežna in učinkovita". Trditve o učinkovitosti ukrepanja zanikajo že sami statistični podatki iz let, ki so sledila. Spomnimo zgolj, da je slovenski bančni sistem začel izkazovati izgubo zadnji dve leti Križaničevega ministrovanja; leta 2010 je znašala izguba pred obdavčenjem 99 milijonov evrov, leta 2011 že 537 milijonov evrov.
Medtem ko je bila rast kapitalske ustreznosti evropskih bank najvišja v prvih dveh letih krize do leta 2010, je kapitalska ustreznost slovenskih bank v istem času stagnirala pod evropskim povprečjem oziroma se je leta 2010 spustila celo pod raven leta 2008. To kaže na neustrezno ravnanje predvsem države kot pomembne lastnice največjih bank, saj je kapital, s katerim banka razpolaga, glavni instrument, ki amortizira šok, ki ga povzroči kriza v poslovanju bank. Država v času ministrovanja dr. Križaniča – zlasti v letih 2010 in 2011 bank ni dokapitalizirala skladno z zahtevami regulatorja. Razkorak med zahtevanimi in realiziranimi dokapitalizacijami največjih državnih bank je razviden iz Poročila (str. 50, 51), ki ga je Banka Slovenije marca 2015 poslala v Državni zbor in je javno dostopno (www.bsi.si/publikacije/porocila/Porocilo_BS_2015.pdf).
Zaostanek Slovenije pri ukrepanju v prvih letih krize 2008-2011 je viden tudi iz podatkov Evropske komisije. Podatki za Slovenijo kažejo, da je skupni znesek državne pomoči bankam, vključno z garancijami, v obdobju 2008-2011 dosegel 6,6 odstotka BDP (od tega dokapitalizacije samo 0,8 odstotka BDP), medtem ko je v povprečju držav članic EU dosegel 12,7 odstotka BDP (od tega so dokapitalizacije 2,5 odstotka BDP).
2. Trdi, da je Banka Slovenije s tem, ko je povišala zahtevano kapitalsko ustreznost bank, začela omejevati kreditno aktivnost.
Dejstva so ravno obratna. Dva pogoja sta ključna za sposobnost bank za kreditiranje: kapital in likvidnost in oboje je slovenskim bankam manjkalo. Odsotnost dokapitalizacij je bila v okolju negativne ali šibke gospodarske rasti, hitrega poslabševanja v gospodarstvu ob izjemno velikem številu stečajev (leta 2011 je bilo začetih dvakrat toliko stečajev kot leta 2009), vzrok zastoja v kreditiranju, omajanega zaupanja domačih in tujih vlagateljev v domači bančni sistem in državo kot celoto ter eden izmed pomembnih vzrokov za pričetek hitrega zniževanja bonitetne ocene državnega tveganja in posledično tudi hitre rasti stroška zadolževanja države ter vedno težjega dostopa do virov financiranja, ki so v drugi polovici leta 2013 že skoraj popolnoma usahnili in potiskali državo v položaj ob bok državam, ki so morale zaprositi za pomoč. Zgolj ustrezna višina kapitala banki omogoča, da se izgube absorbirajo in ne okrnijo poslovanja banke do takšne mere, da bi bilo lahko ogroženo varno in stabilno poslovanje ali celo obstoj banke. V letih 2010 in 2011 so bile zlasti največje državne banke, ker jim lastniki – zlasti država niso zagotovili potrebnega kapitala, prisiljene dodaten kapital pridobivati s prestrukturiranjem aktive oziroma z močnim znižanjem kreditne aktivnosti ter z izdajo podrejenih obveznic.
3. G. Križanič piše, kako naj bi družba Ernst&Young po naročilu Banke Slovenije izračunala v Gorenjski banki "bančno luknjo", za nameček pa da so sledili odvzemi licenc vodstvu banke in omejitev glasovalnih pravic največjemu lastniku.
O Gorenjski banki je Banka Slovenije že večkrat odgovarjala na poslanska vprašanja, predstavniki Banke Slovenije so o tem tudi odgovarjali na preiskovalni komisiji DZ, ki preiskuje razloge za "bančno luknjo". Namigi bivšega finančnega ministra, ki temeljijo na opazkah "ljudi v bankah", ne držijo.
Gorenjska banka je bila ena od desetih bank, vključenih v skrbni pregled bančnega sistema v letu 2013, ki je vključeval pregled kakovosti sredstev - AQR in stresne teste za obdobje 2013-2015. AQR je pri banki pokazal, da banka izpolnjujejo kapitalske zahteve in da nikakor nima negativnega kapitala, vendar pa so stresni testi pokazali potencialni primanjkljaj razpoložljivega kapitala do leta 2015 (v višini 328 mio EUR). Gorenjska banka je zato bila v skupini bank, ki so imela možnost krepitve kapitalske ustreznosti v daljšem roku, poleg dokapitalizacije tudi z rastjo prihodkov, učinkovitejšo izterjavo kreditov, unovčenjem zavarovanj, iskanjem novih investitorjev ter izvedbo drugih ukrepov za krepitev kapitalske ustreznosti. Ker je Gorenjska banka izvedla vrsto notranjih ukrepov za krepitev kapitala, je bila na koncu zahtevana dokapitalizacija nižja. Ne vemo, o čem govori g. Križanič, ko trdi, da so za nameček sledili še odvzemi licenc in omejitev glasovalnih pravic. Banka Slovenije takratnima članoma uprave Gorenjske banke d. d. ni odvzela licenc, temveč sta sama podala odstopni izjavi. Prav tako odvzem kvalificiranega deleža Savi ni nikakor povezan s skrbnim pregledom Gorenjske banke v letu 2013, pač pa s statusom Save. Ker je bila Sava od 2. 12. 2014 v postopku preventivnega prestrukturiranja, od 10. 6. 2015 pa v postopku prisilne poravnave je Banka Slovenije ocenila, da ne izpolnjuje meril primerne finančne trdnosti iz 3. točke prvega odstavka 66. člena ZBan-2. Odločba je sicer objavljena med Nadzorniškimi razkritji na spletni strani Banke Slovenije (http://www.bsi.sihttps://bankaslovenije.blob.core.windows.net/uploaded/legacy-files/SAVA_odvzem_vseh_pravic_iz_delnic_GB_objava_maj_2016_(2).pdf).
Nadvse nenavadna se nam zdi tudi napoved dr. Križaniča, da bo "celotno sliko dala šele poštena revizija projekta bančne sanacije konec tega leta", saj ne pojasni, na kaj se sploh nanaša.