O zgradbi Banke Slovenije

Zgradba Banke Slovenije na Slovenski cesti 35 v Ljubljani je zgrajena v modernističnem slogu. Gradnja je potekala 3 leta, in sicer med leti 1920 do 1923. Načrte zanjo je izdelal češki arhitekt Franc Krasny.

 

Zgodovina stavbe

 

  • Gradnja stavbe

Po prvotnem projektu iz leta 1918 je nameravala LJUBLJANSKA KREDITNA BANKA (v nadaljevanju LKB) zazidati celotni kompleks nekdanjega avstrijskega vojaškega oskrbovalnega skladišča (Militär-Verpflegungsmagazin), tj. četverokotnik med Tyrševo (sedanjo Slovensko cesto), Beethovnovo, Kidričevo (sedanjo Štefanovo ulico) in Cankarjevo ulico. Do realizacije tega načrta ni prišlo zaradi nasprotovanja večine v tedanjem občinskem svetu, ki napredni banki ni bila naklonjena.

V letih od 1919 do 1923 je tako LKB zgradila le petnadstropno poslovno stavbo na vogalu sedanje Slovenske ceste in Cankarjeve ulice ter petnadstropno stanovanjsko hišo za svoje uslužbence v Beethovnovi ulici 16 (sedaj 14). Zgradba Banke Slovenije je zgrajena v modernističnem slogu.

Ker je bila tedanja LKB tesno povezana z Živnostensko banko v Pragi, (vsi njeni vodilni uslužbenci, tj. direktorji in prokuristi, so bili Čehi), je zgradbo projektiral češki arhitekt František Krasny iz Prage. Odlok o gradnji zgradbe je bil izdan 10. 7. 1920. Glavni vhod krasijo štirje atlanti, ki podpirajo balkon v prvem nadstropju. Atlanti so delo slovenskega kiparja Franca Bernekerja (1874 Gradišče, Šmartno pri Slovenj Gradcu – 1932 Ljubljana), ki je Atlante oblikoval posplošeno; atletska telesa brez pretiranih mišic. Kot ponavljajoči členi na pročelju stavbe so tako dobro prilagojeni njeni arhitekturi. Vhod je bil večkrat prestavljen in zamenjana so bila prvotna težka lesena vhodna vrata (nazadnje 2007) s sodobnimi steklenimi varnostnimi vrati.

Električne instalacije in dvigala (eno od teh je bil t. i. paternoster, dvigalo v stalnem gibanju, brez vrat, v katero potnik skoči) sta dobavili dunajski firmi Siemens in Stigler. Kot bančni nadzorni organ in poznejši upravitelj stavbe pa je bil nastavljen nadupravitelj Gustav Nebenführer. Stanovanja za uslužbence v Beethovnovi ulici (10 trisobnih in 10 dvosobnih stanovanj) so bila vseljiva leta 1921, v poslovno zgradbo na Slovenski cesti pa se je banka preselila leta 1923 iz prejšnjih prostorov na vogalu Stritarjeve ulice in Mestnega trga.

 

  • Pred 2. svetovno vojno

LKB je tedaj zasedla pravzaprav le manjši del stavbe, ki je takrat imela 3 hišne številke: Tyrševa 1a in 1b (sedaj Slovenska cesta 35) ter Cankarjeva 2 (enako tudi danes).

Razen likvidature v pritličju srednjega dela in trezorja v kleti, je banka zasedala še prostore v 1. nadstropju ob Slovenski cesti in v dvoriščnem traktu.

V pritličnih prostorih stavbe na vogalu sedanje Slovenske ceste in Cankarjeve ulice je bila kavarna "EMONA", ki sta jih vodila gostinca oziroma kavarnarja Dolničar in Presker, oba pa sta imela tudi stanovanje v 5. nadstropju ob Cankarjevi ulici.

Tudi v 1. nadstropju vogalnega dela stavbe je bila kavarna, v vseh 4 nadaljnjih nadstropjih tega trakta ob Cankarjevi ulici pa so bila službena in privatna stanovanja (takratni generalni direktor Tykač; direktor Krofta, dr. Kobal; Adlešič-Popovič; direktor Švinger; nadupravitelj Nebenführer; Požar; Selšek). Del prostorov v 1. nadstropju je zasedalo podjetje DENTAL-DEPOT. V 5. nadstropju sta bili tudi pralnica in sušilnica za perilo.

Na sedanji Slovenski cesti 35 sta bili v pritličju poleg kavarne še papirnica PRELOG in trafika, v 2. nadstropju so bile pisarne trgovskih podjetij ŠERBAN in JERAS, v 3. in 4. nadstropju stanovanja, v 5. nadstropju pa samske sobe za bančne uslužbence in hišniško stanovanje.

Na sedanjem servisnem vhodu na Slovenski 35 (bivša Titova 13) so bili v 1. nadstropju še prostori LKB ter lesnega trgovca FRIEDRICHA, v 2. nadstropju ZDRUŽENE PAPIRNICE VEVČE – GORIČANE – MEDVODE, GORJANA in PAPIRLES ter DRUŠTVO INDUSTRIJCEV, v 3. nadstropju ELEKTRO ing. Bleiweis, modistka Sarkova, stanovanja Maire in dr. Kunst, v 4. nadstropju stanovanji upravitelja Sbrizaja in prof. dr. Hribarja, v 5. nadstropju pa so bile samske sobe in hišnikovo stanovanje.

Tako je LKB torej pred 2. svetovno vojno zasedala manjši del zgradbe, v večjem delu pa so bili poslovni prostori omenjenih firm in podjetij, ter službena in privatna stanovanja.

  • Po 2. svetovni vojni

Po koncu 2. Svetovne vojne leta 1945 je prišlo do bistvenih sprememb. Stavbo so zapustile male privatne firme in trgovine. V bančnih prostorih na sedanji Slovenski cesti 35 je poleg LKB v likvidaciji poslovala INDUSTRIJSKA BANKA. DENARNI ZAVOD SLOVENIJE je prvotno posloval v prostorih prejšnjega Kreditnega zavoda na Prešernovi, sedaj Čopovi ulici. Sploh pa je bilo prva leta po osvoboditvi veliko selitev in premeščanja po poslovnih prostorih.

Po likvidaciji LKB je njene poslovne prostore zasedla CENTRALA NARODNE BANKE, zasedla je tudi prostore v višjih nadstropjih do vključno 4. nadstropja.

V pritlične prostore sedanje Slovenske ceste 35 sta se vselila MLADINSKA KNJIGA in TANJUG. Celotno 2. nadstropje je zasedla GENERALNA DIREKCIJA INDUSTRIJE PAPIRJA. FOTO-SEKCIJA TISKOVNEGA URADA je bila še v 4.. nadstropju dela stavbe na Cankarjevi ulici.

Pozneje je vse te prostore zasedla Narodna Banka, vključno s prostori nekdanje kavarne "Emona", in te preuredila v bančne poslovne prostore.

V prostorih bivše restavracije "Emona" v kleti vogala stavbe je pričela 1. oktobra 1948 poslovati DELAVSKO USLUŽBENSKA RESTAVRACIJA Narodne Banke, ki jo je ob sodelovanju bančne uprave ustanovila sindikalna podružnica banke. Število zaposlenih v Narodni banki je medtem naraslo na 600. S tem je bilo rešeno za tedanje razmere zelo važno in pereče vprašanje, ko je ta obrat delavsko uslužbenske restavracije pod vodstvom upravnega odbora, v katerem so bili zastopniki uprave, sindikalne podružnice in abonentov, nudil članom kolektiva po sindikalni ceni dobro hrano v čistem in lepo opremljenem lokalu. Danes je v teh in v prostorih nekdanje kavarne trgovina z oblačili "ZARA".

Hišo je do junija 1949 upravljala že omenjena Centrala Narodne Banke, ko je bil na podlagi odloka Rajonskega ljudskega odbora IV. glavnega mesta Ljubljane štev. 2055 z dne 10. 5. 1949 ustanovljen Svet stanovalcev (hišni aktiv). Svet stanovalcev (pozneje hišni svet), ki je imel 5 članov iz vrst stanovalcev, izvoljenih na zboru stanovalcev, je v sodelovanju z bančno upravo upravljal zgradbo do konca leta 1954. S sklepom Sveta za stanovanjske zadeve MLO št. T8-583/2-54 z dne 5. 11. 1954 je po razveljavljenju odločbe o vključitvi zgradbe v stanovanjsko skupnost hiša zopet prešla v upravljanje Narodne Banke.

 

  • Stavba danes

Obseg in vrsta dejavnosti Narodne banke sta se v celotnem naslednjem obdobju do leta 1991 spreminjala. Po ustanovitvi Banke Slovenije 25. junija 1991 je ustanova v celoti uspešno prevzela funkcijo centralne banke samostojne Republike Slovenije in v sorazmerno kratkem času 8. oktobra 1991 uveljavila samostojno valuto Slovenski tolar. Po vstopu Slovenije v Evropske integracije v letu 2004, pa je Banka Slovenije 1. januarja 2007 uvedla evropsko valuto Evro.

Zgradba Banke Slovenije je bila vedno dobro tekoče in investicijsko vzdrževana. V preteklih letih je banka v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana in Zavodom za varstvo kulturne dediščine v celoti obnovila zunanjost, recepcijo, streho osrednje pritlične avle, notranja stopnišča.

S prenovo v letu 2016 je bila osrednja avla razširjena in spremenjena v večnamenski prostor.

Zgradba Banke Slovenije je kulturno varstveno zaščitena in vpisana v register nepremičnin kulturne dediščine EŠD 20032 Ljubljana – Palača Slovenska 35.

 

Viri:
Blaženka First: Prestolnica Ljubljana - nekoč in danes, DZS, Ljubljana, 1997
Zgodovinski arhiv Ljubljana
Lastni arhiv